Ko smo v Žirovcovi jami odkrili Grand canyon in okoliške rove, smo opazili, da prihaja močan prepih kar iz štirih smeri. V nekaterih rovih bo potrebno še kaj postoriti, v dveh pa smo prepih izgubili. Tako je bilo tudi v Lisici (tam smo našli okostje lisice). V jami smo iskali, kako je zašla lisica v ta predel. Možnosti je bilo več, nobena pa ni ponudila možnost povezave s površjem. Ker je ta predel blizu doline, ki jo vrezuje potok Pečnikarice, sem morebiten vhod iskal tudi na bregovih potoka, pa tudi višje v breg hriba. Ni bilo nobenega uspeha ne pozimi, ne poleti. Ko pa sva z Andrejem Hlišem raziskovala v RP7, sem na povratku začutil v nogah močan mrzel prepih. Tako je bil odkrit vhod RP9. Takoj smo se lotili kopanja, saj je do Žirovcove jame le 70 metrov daleč. Kmalu se je pokazalo, da bo to dolgotrajno kopanje. Rov je bil skoraj v celoti zasut z drobnim gruščem, pomešanim z blatom. To je namreč spodnji vhod v jamo in vsako zimo, mraz vklene jamo v led, spomladi pa otoplitev kruši skalo. Zunaj se je nabralo materiala za cel plato.
Tudi v jami smo poskusili odkriti mesto povezave. V enem od rovov smo zadimili in pričakovali dim v RP9 ali bližnji okolici, kjer pa se ni pojavil. Pa smo uspeli priti v jamo. Ne daleč, 20 metrov pa spet zamašek. Bilo je še bolj blatno, prišli smo skozi in spet ne preveč daleč. Vnema je padla in privoščili smo si daljše prekinitve. Morebitno povezavo z Žirovcovo smo spet preizkusili z lavinsko žolno. Slaboten signal smo zaznali v dveh krakih Lisice. Oddaljenost je takrat bila prevelika, da bi se lahko zanesli na podatke. Potem pa smo v RP9 le napredovali v prelomu Umuka, v neposredno bližino Lisice, povezave pa še ne. Prepih se je delil na dva kraka. Šibkejši spodaj v vodnem delu in močnejši zgoraj. Nadaljevali smo zgoraj in spet naleteli na lepljivo blato. Malo po malo smo napredovali, blatu pa ne konca. Rov pa je dobesedno delal krog izven naših pričakovanj, saj se je v loku izognil Lisici. Ob napredku, ki smo ga dosegli, smo že začeli dvomiti o natančnosti načrta Žirovcove in signalu, ki smo ga dobili od lavinske žolne.
Na zadnji akciji sva jamo obiskala z Aljažem Potočnikom. Že pred prihodom v »Ante portas« sva slišala bučanje vode. Samo sledila sva hrupu. V zadnjem delu sva potrebovala vrv za spust v meander. Rov se mi je bil neznan, a sem kmalu na tleh opazil stopinje. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem prepoznal rov, ki pelje iz Grand canyona proti Lisici. Doma sem k že izmerjenim rovom dodal skico, ki je bila narejena le ob pomoči kompasa. Napaka v skupnem načrtu je manjša kot 5 metrov.
Milan Ferran
