Po lanskem novoletnem obisku Skalarjevega brezna, ki smo ga ob “podpori” Doma Petra Skalarja združili še s smučanjem in praznovanjem novega leta, smo želeli letos to ponoviti. A nas je razočarala novica, da koča nima dimnika. Polovica planov je šla po vodi, obisk jame pa ni pogojen s toplo kočo. Hitro smo prišli k spoznanju, da je spanje v 4 stopinj toplem bivaku v jami vseeno prijetnejše kot v mogoče –10 stopinj mrzli koči. Obisk smo načrtovali za 3 dni in pol, od petka, 28. do ponedeljka, 31.12.2012.
V soboto, 22.12. sem se sprva želel udeležiti raziskovanja Brezna pod žičnico, a ker je bilo za to prijavljenih že dvanajst jamarjev, sem se odločil, da bi šli odkopat vhod v Skalarja. Pridružili so se mi Rehar, Stopar in Mršek. Skupaj z ekipo BPŽ smo šli z delavsko žičnico do D postaje, v prekrasnih razmerah do vhoda in ga v uri in pol odkopali ter se s popoldansko žičnico vrnili v dolino.
Potem se je nabrala ekipa treh sigurnih udeležencev za predviden termin. Tri dni pred odhodom pa se je eden poškodoval, zato sem cel dan po telefonu fehtal kdo bi še šel zraven. Uspeh je bil precej klavrn. Nekateri bi šli, a v petek niso imeli časa zato smo odhod najprej prestavili na petek popoldan. Zaradi napovedanega vetra v petek popoldan smo odhod še enkrat prestavili na soboto zjutraj. Za prestavljen termin se nas je nabrala ekipa štirih, namen je bil širjenje na koncu galerije Made in Heaven in če bi ostalo kaj časa opremljanje brezna Rolling stones. Ravno ko smo sestavili ekipo, sem dobil nekaj telefonskih klicev, saj sta ekipi, ki sta v omenjenem terminu želeli v Renejevo brezno in Hudi vršič ugotovili, da je sneženje 26.12. pustilo neprimerne razmere za tako dolg dostop.
Tako se nas je v soboto zjutraj na B postaji zbralo 11 jamarjev iz kar 9 slovenskih klubov. Ekipa Robert Rehar, Vasja Zaman, Rok Stopar, Mitja Mršek in Andrej Hliš so šli kopat na koncu Galerije dobre zemlje. Prvotni ekipi Uroš Ilič, Rok Planinc, Marko Erker in Robert Kusič sta se pridružila še Marko Kavčič in Anže Oblak. Po kopanju v Galeriji dobre zemlje sta se imela namen pridužiti še Stopar in Mršek.
Kanin nas je zopet pričakal s čudovitim vremenom. Na D postaji smo srečali dežurnega zdravnika Klinarja, ki je Jezerjanu posodil palice. Od D postaje do vhoda smo najprej gazili do jajc, greben je bil pa precej poledenel in brez derez ne bi prišli do vhoda. Vhod so nedavne padavine zopet zasule, zato nam je lopata, ki sem jo pustil gor teden nazaj, zelo prav prišla. Tako smo v dobrih petnajstih minutah prišli do pred tednom odkopane luknje.
Počasi smo se spravili proti bivaku, tam skuhali juhico in se čez slikovito prečko nad 290 m globokim breznom Rolling stones odpeljali do galerije Made in heaven.
Tam smo začeli kopati podor s precejšnjim začetnim uspehom. S stropa se je usipalo precej materiala. Zvečer smo se vrnili v udoben in topel bivak ter v nedeljo zjutraj nadaljevali z delom. Podorna dvorana se je večala, a kamnov nad glavo ni zmanjkalo. Lotil sem se kamna na koncu dvorane, ko nas je imel podor dovolj in mi na oko poslal kamen z očitnim sporočilom “pustite me pri miru”. Seveda sem ga ubogal in se v trenutku spravil iz dvorane. Medtem ko sem ravnal zvita očala, se je še trikrat vsulo. Posledice kamna so bila zvita očala, zdrobljena šipa, malo krvi, lepa pretepaška šljiva in seveda padec morale za nadaljevanje. Sredi popoldneva smo se vrnili v bivak in nobenemu se ni ljubilo nič več.
Iz podorne dvorane smo znesli skoraj kubik materiala in naredili skoraj kinodvorano z možnostjo toče, a se očitnega nadaljevanja, iz katerega piha, zaradi podora nad glavo, ki bi ga delo v nadaljevanju lahko sprožilo (no in ga tudi je), nismo lotili. Možnosti so, a se je treba podora lotiti s pravim orodjem ali celo s kletko.
Marko in Anže sta želela biti čim prej v Bovcu, zato sta odrinila na silvestrovo ob enih zjutraj, ostali smo se pa želeli preoblačiti v toplem sončku pred vhodom in smo še malo pospali. Kdaj smo prišli ven ne vemo točno, saj ima dežurni časomerilec konstantne probleme z uro. Sestop je bil še bolj leden kot tri dni prej. Na D postani nas je Klinar počastil s pijačo, v Bcu pa smo se sami s pico. 6 ur pred koncem leta smo prišli domov. JRS se zahvaljujemo za kombi, saj so rekli, da bi z osebnim avtom težko prišli po ledeni cesti do B postaje. Vsekakor pa smo želeli imeti avte pri B postaji, saj če bi se kljub dobri vremenski napovedi zgodilo, da 31. žičnica ne bi delala, bi novo leto praznovali nekje med B in A postajo 🙂
Uroš Ilič
