Naneslo je, da sem drugo polovico oktobra službeno preživel v Braziliji. Pravzaprav smo v Brazilijo potovali poleg šefa in njegove spremljevalke kar v družinskem kompletu, kar so mi v službi dobrodušno omogočili.
Najmlajši so leteli najbolj komfortno
Kljub osnovnemu namenu poti, ki je bil pospeševanje prodaje na za naše predstave dokaj eksotičnem trgu, se prostočasnim aktivnostim nisem nameraval odpovedati. Gre za ogromno državo, ki je za približno predstavo velikosti večja kakor je Evropa brez dela nekdanje Sovjetske zveze. Z juga na sever države se na primer z javnim zemeljskim prometom voziš celih 10 dni. Zaradi sedaj že dolgočasnega izgovora o pomanjkanju časa smo se tja odpravili sicer z nabrano literaturo vendar precej nevedni.
Lokacija Distrita Federal v Braziliji
Če iz zgoraj napisanega ni najbolj očitno, naj pojasnim, da smo šli v mesto Brazilija, ki ni po naključju tudi glavno mesto istoimenske države. S težnjo, da bi center upravne moči prenesli bolj v osredje države in bi s tem poskrbeli na eni strani za večjo strateško varnost svojih najpomembnejših institucij in na drugi strani za razvojni pospešek precej nerazvitega osrednjega dela države, so se Brazilci pričenši z misijonarjem Don Boscom trudili poiskati ustrezen kraj za bodočo prestolnico. Sanjarjenje je potekalo skoraj stoletje dokler ni po dolgem času vojaške diktature prvi demokratično izvoljeni predsednik Juscelino Kubitschek ukazal gradnjo prav na območju, ki ga je nekoč sanjal Don Bosco. Gradnjo so začeli leta 1956 in jo končali leta 1960. Času in njenim planerjem ter arhitektom ustrezno je bilo mesto zasnovano kot izrazito modernistični projekt z dvema monumentalnima osema, ki se križata v središču mesta in tlorisom, ki spominja na ptico z razprtimi krili. Osrednje palače državnega pomena je zasnoval Oscar Niemeyer, eden vidnejših modernističnih arhitektov tedanjega časa, ki je danes skoraj dopolnjenimi 105 leti starosti trenutno med starejšimi zemljani. Prvotno je bila Brazilija namenjena izključno uradnikom in podpornim službam in je lahko sprejela do 500 000 oseb. Danes mesto šteje okrog 2,5 milijona prebivalcev in je s tem največje mesto na svetu, ki ni obstajalo pred začetkom 20. stoletja.
Del ene izmed osrednjih osi mesta (Eixo monumental) s parlamentom, ministrstvi ob straneh ter katedralo in knjižnico na desni strani
Zgornji in spodnji dom parlamenta označujeta nasprotno obrnjeni polobli
No. Preselimo se k jamam. V okviru svojega dela me je tamkajšnji gostitelj spoznal tudi s predstavniki lokalnega jamarskega društva Espeleo grupo de Brasilia (EGB), ki je prav v času naše permanence v Braziliji praznoval 35. obletnico obstoja. S tem se uvršča na častno 2. mesto po starosti med brazilskimi jamarskimi klubi. Beseda je dala besedo, izboril sem si prosti dan in kmalu smo bili domenjeni za vikend akcijo. Ne vedoč, da v okolici Brazilije sploh obstajajo jame, se mi je troganje jamarske opreme čez Atlantik zdelo skrajno nesmiselno početje. Žal mi je bilo dokler mi niso obljubili izposojo klubske.
Užitki turizma v tropih
V nedeljo že kmalu po 7.00 uri je zajetni Fordov džip v katerem sem se peljal rezal (ali pa bolj ril) za tamkajšnje razmere sveži zrak Planalta. Mesto Brazilija namreč stoji na planoti na višini okrog 1300 m nad morjem, ki predstavlja razvodje med tremi pomembnimi rečnimi sistemi: Sao Francisco, Parana in Tocatins, ki teče v Amazonski bazen. Tisti dan smo bili namenjeni na vzhod v zvezno državo Minas Gerais, kjer se v bližini mesta Unai odpira več jam. Skoraj povsod v Braziliji so kamnine na katere naletimo izjemno stare. Planalto ni izjema, saj se tod izmenjujejo območja, kjer izdanjajo kamnine starega kratona in kamnine večinoma zgornje proterozojske starosti. Šele robni pas planote sodi tudi v mlajša zemeljska obdobja. Pokrajina planote, kolikor sem je uspel videti je dokaj monotono izmenjavanje požetih koruznih polj in soje. Tu in tam zagledaš na polju skupino emujev, ki se hranijo s strniščnimi ostanki ali se pelješ mimo izrazito barvno kontrastnega krožnega namakalnega sistema. Po kakšni uri vožnje smo se končno pripeljali do nekakšnega sistema povirnih dolin in se v eno izmed njih spustili. Na naši poti klasičnega savanskega rastja, v teh koncih imenovanega “cerrado”, razen v dolini skorajda ni bilo.
Edvard pred dolino v kateri se odpirata vhoda. Zadaj širjave Planalta.
Po ureditvi odnosov z lokalcem, na čigar zemlji se jame nahajajo, in osebni razjasnitvi potreb po zajetnih džipih, smo se ustavili na pašniku v še vedno peklensko vroči senci nekega nepoznanega drevesa. Ker so mi lokalci medtem obelodanili nekaj znamenitosti njihovega pristopa k jamam in jamarjenja nasploh, sem bil pri svojih začetnih gibih v neznani pokrajini skrajno previden. Kaj vse je mogoče srečati na poti v jamo in v jami, bi verjetno terjalo poseben traktat. Lahko si je predstavljati, da v njihovih savanah in tudi v jamah živi vsemogoča golazen od kač preko žuželk nevarnih bakterij in plesni do čisto pravih papig in jaguarjev. Pa rastline na pristopu segajo od strupenih preko trnastih do takih, ki povzročajo le nekajdnevno srbečico. Sproščenost ekipe podobna jkžjevski pa je sprostila tudi mene in me navdala z ležernostjo brazilskega podeželja. Če bi te reči res bile tako nevarne bi v jame hodili bolj zaščiteni kot le s platnenim pajacem!
Na pristopu...
... in nad vhodom v jamo Arenia.
Namen akcije je bil pregledati možne povezave med dvema jamama, ki ležita ena nad drugo. Le kakšnih 5 minut od parkirišča se je odpiral vhod v prvo jamo imenovano Bart. Gre za višji, fosilni ponor vodotoka, ki danes v deževni dobi ponika nekaj deset metrov nižje in kakih 500 metrov vstran v jami Arenia. Jama Bart je dolga okrog 1000 m in izdatno nastlana tako s klasičnimi kapniki kot s helektitjem.
Nekaj klasike...
... in nekaj helektitja.
Opozorili so me, da v tako rekoč vseh brazilskih jamah mrgoli rjavih violinskih pajkov rodu Loxosceles. Pajki so sicer precej strupeni (piki povzročajo grde nekroze) vendar prihaja do pikov izjemno redko, ker niso napadalni in v praksi pičijo le, če ga pritisneš ob kožo (npr. v primeru, da zleze pod obleko). Večje težave povzroča plesen Histoplasma capsulatum, ki naj bi se bojda najraje bohotila v gvanu čisto pravih vampirjev (ne tistih transilvanskih). Rada se naseli v pljučih in noče stran. Drek vampirjev znajo lokalci nedvoumno prepoznati in se mu seveda ognejo. Bistvo je, da ne šariš po njem pa naj bi bil pred plesnobo varen.
Pajek rodu Loxosceles. Na glavoprsju je jasno viden vzorec podoben violini.
Za plesni je vampirov drek dobro gojišče za ljudi pa totalno sranje.
Brezence, ki so ga imeli ugledanega kot možno povezavo med zgornjo in spodnjo jamo, se je odpiralo kmalu za vhodom, vendar se je žal izkazalo za slepo. Zaradi tega smo se sprehodili po preostanku jame in “mal prtiskal”. Zaradi načelne plitvosti njihovih jam niso bogve kako izkušeni plezalci. Zato sem jim na poti v jamo zlezel nek krajši prag, ki ga je bilo nazaj grede treba razopremiti. Oprema pri njih je izjemno draga (približno trikratnik naših cen). Zaradi tega se trudijo prav vso opremo povleči iz jame. Pri spustih uporabljajo sistem polvozlov na dvojni vrvi preko katerega je mogoče za sabo potegniti tudi zanko in vponko. Reč sem doslej poznal le v teoriji, ker faktor varnosti ni posebno visok (problem nastane, ko se vrv zatakne in mora nekdo po vrvi navzgor in sistem ponovno nastaviti). Se je pa tokrat obnesla.
Še malo stebričja.
Po kakih 3 urah smo se zgornje jame naveličali in se preko občasno zalite slepe doline prestavili do naslednjega aktivnega vhoda, ki se v obliki udornice odpira nekaj sto metrov stran. Sistem jame Arenia ima več vhodov in še več pritokov in je trenutno dolg nekaj preko 5 km. Po njihovih besedah so bili prvotni raziskovalci geologi večinoma člani akademskega kluba. Ti naj bi jamo raziskali geološko, načrtov pa niso risali. Zaradi tega EGBjevci jamo ponovno obiskujejo in postopno dopolnjujejo načrt. Namen obiska te jame je bil ogled vodostaja v končnem sifonu in poizkus njegovega prečenja v primeru odprtosti. Odcepov v jami je veliko in kmalu smo naleteli na enega fosilnega v katerem sledov predhodnih obiskovalcev ni bilo. S trenutkom, ko stopiš v fosilne rove, se helektitovje spet obilno pojavi in veselja s pritiskanjem je spet dovolj. Še posebno, če pritiskaš reči, ki jih ljudje gledajo prvič. Po vrnitvi v glavni rov, smo krenili še do sifona, ki je bil tudi proti koncu sušne dobe še vedno nedvoumno zalit in bo kot kaže počakal potapljače.
Vhod Arenie nakazuje na ponorno naravo.
Nedotaknjeni helektiti iz jame Arenia.
Jamarili smo: Edvard, Adolpho, Bardia, Chago, fant, ki sem mu pozabil ime in jaz. Vsem EGBjevcem se skrajno lepo zahvaljujem za izjemno zanimivo akcijo.
Ekipa
V primeru, da bi se kdaj vrnili v popolnejši zasedbi, smo toplo vabljeni v Terro Ronco, državni park med Goiasom in Minas Geraisom, 400 km severno od Brasilie. V parku je trenutno znanih okrog 200 jam in slovi po svoji jamski lepoti. Zaradi velikih razlik v cenah opreme, bi si bilo mogoče večino stroškov poti kriti s prodajo opreme. Garantirali so mi odkup vseh zalog. Pije se caipirinha in je se odlično. Vabljeni v Brazilijo.