Po novembrskem pretauhanem 2. pritočnim sifonom v Ferranovi buži, se po Milanovem prigovarjanju spravimo v soboto, 25.2.2012 zopet napasti pritočni del. Prejšnjič smo prvič uresničili idejo, da bi k akciji povabili tudi tiste, ki jame še niso videli in tako združili prijetno s koristnim – pomoč pri transportu potapljaške opreme do sifona in si med mojim potopom ogledajo lepši del jame. Udeleženci so bili zadovoljni (nekateri precej zdelani, a še vedno zadovoljni), zato smo tokrat ubrali isto taktiko. Nekateri zainteresirani zaradi pozne najave niso imeli časa, a se poleg Stauta, Mojce Stritar in Markota Erkerja iz JD Logatec (ki je bil v jami že enkrat) pridruži še Alen in Darko Hribar iz JK Krka.
Kot vedno, smo napolnili pet prasic in se odpravili proti Krasnemu novemu svetu. Zaradi taljenja snega je bilo vode po poti kar precej. V dobri uri in pol smo bili pred sifonom. Sam sem se začel preoblačiti in pripravljati na potop(e), ostali so šli nizvodno in dogovorili smo se, da se po eni uri obrnejo.
Ko sem se pripravil, sem najprej pretauhal prvi kratek sifon in drugega, 50 m dolgega in 6,5 m globokega, v katerih dveh sem nazadnje pustil vrvico. Zato je to šlo dokaj hitro. Med obema sifonoma sem našel tudi blokec z meritvami z zadnje akcije, ki sem jih izgubil. Tokrat pa je sledil 3., 5 m dolg sifon, nato del z vodnim tokom, kasneje 25 m dolg in 6 m globok sifon, ki je kljub majhnim jeklenkam ob strani brez kompenzatorja plovnosti komaj prehoden. Sledi zopet dvoranica in 2 m dolg sifon. Že peti. Pod vodo razen neprehodnih špranj ni bilo videti nadaljevanja, možno je nadaljevanje nad vodo in verjetno takoj sledi nov sifon, ki bo počakal za naslednjič. Če bo dočakal, je pa drugo vprašanje 🙂 Nazajgrede sem sifone in “suhe” dele skiciral. Novih je 80 metrov jame, od prvega sifona ca. 200 m. Temperatura vode je bila 7,6 stopinj, temperatura zraka pred sifonom pa kar 11-12 stopinj.
Po uri sem bil nazaj, slabo uro sem potreboval za preoblačenje in pazljivo pakiranje 5 prasic, saj sem želel, da čimveč robe pride iz jame nepoškodovane. Ker ostalih še ni bilo nazaj, sem vse prasice odnesel do križišča, nato sem jim šel nasproti. Po 100 m sem srečal preostanek ekipe. Malo smo se okrepčali in odpravili ven. Nazajgrede je bilo več vode, kar je potrdil manjkajoč sneg nad jamo. Cela akcija je trajala približno sedem ur, za kar smo se vsi strinjali da je bilo rekordno. Tudi kletvic med transportom je bilo rekordno malo. No, prasica je še vedno prasica 🙂 Iz Buže sem prvič prišel podnevi. Akcijo smo kot vedno v tistih koncih zaključili v CH. Kjer se nam je pridružil še Igor in že smo delali plane za nove potapljaške podvige 🙂
Nedelja je bila namenjena pranju opreme. 5 polnih prasic svinjske jamarske in potapljaške opreme ni majhen zalogaj.