V petek 12. 10. 2007 zvečer smo šli gor jaz, Ines in Jernej. Ponovno smo se odločili za pot iz Vrat. Snega je ostalo zelo malo bolj v zametih in grapah pa še ta je pomrznjen. Spali smo v zimski sobi Pogačnikovega doma. Oskrbniki so ravno pospravljali in smo pri njih celo zastonj čaj dobili. V jamo sva naslednji dan šla samo Jernej in jaz, Ines pa se je z Gorazdom, ki nas je zjutraj prišel pogledat odpravila na par okoliških vrhov. Gorazd je celo imel sabo plezalno opremo in je računal, da bo kdo od nas imel kakšen kombinezon viška. Žal ni bilo tako. Namen je bil opremiti čim dlje. V ta namen smo seboj zvlekli še nekaj štrika, nekaj pa sta ga pustila v prvi akciji Bole in Mojca pri kočarjih. V jamo smo odnesli tudi tega, ker tisti v koči dokazano ne zdrži več let na istem mestu. Še ta nov se je našel le po temeljitem iskanju. Zunaj je bilo malo severovzhodnika sicer pa jasno. Kljub vsemu sem se uspel ogreti šele v jami. V glavnem je ta nov šaht po razširitvi globok morda 40 m ali pa še malo manj, spodaj je pol polička 2,5 m od tam pa še kakih 8 m dol. Na dnu zadnjega šahta sta 2 ožini skozi kateri piha. Bolj perspektivna je spodnja, ki je morda meter dolga in po Jernejevih besedah zahteva kake 2 uri dela. Na drugo stran pada kamen morda 5 m ali pa še malo manj. Na drugo stran se ne vidi. Iz napisanega je razvidno, da je naslednjič nujna tudi inženirska sekcija.
