Vodna jama v Lozi

Vhodno brezno. Foto: Matej Mihailovski

Jama leži na Sajevškem polju. Začne se z 38-metrskim breznom, nato se cepi v pritočni in odtočni del. Vodo so menda že barvali (kdaj, v litetaturi nisem zasledil) in teče iz Markovega spodmola v Vodno jamo v Lozi, od tu pa proti Gabranci. Med raziskavami okoli 1952–56 so namerili 760 m dolžine in 35 m globine, kar opisujeta France Habe in France Hribar v Geografskem vestniku 36 (1964). Nas je zanimal pritočni del. Nekaj 10 m po vstopu v pritočni del (točka 1 na načrtu) je bil svoje čase sifon z zelo nizkim stropom. Leta 1983 so ga člani DZRJ Luka Čeč ob zelo nizki vodi premagali brez potapljanja in za tem odkrili slabih 300 m rova – do naslednjega sifona (točka 2). To prvo oviro je JRS na vaji februarja 2000 razširila, dako da se da skozi tudi ob ne prav najnižji vodi brez potapjanja. Poleg tega so l. 1983 izmerili še en t. i. Obhodni rov v odtočnem delu in jamo podaljšali na 1235 m.

Pod vhodnim breznom. Foto: Matej Mihailovski

Prvi potop

Tako se dogovorimo za nedeljo, 1. 8. 2004 za ogledni potop. Glede na to, da sifon baje »šiba«, sem izbral dve 12-litrski jeklenki. V Postojni se dobimo z Jankom Marinškom, Simonom Klemnom in Kristjanom Požarom iz DZRJ Luka Čeč Postojna. Po precej dolgi gozdni cesti pridemo blizu jame. Dostop do jame sicer ni težaven, vendar moraš lokacijo vhoda poznati na terenu, sicer ga je težko najti. Janko opremi jamo. Pot do sifona je enostavna in kratka, pred sifonom se opremim in z vrvico zaplavam v sifon. Vidljivost je bila dobra, na začetku sem opazil dva zračna žepa, vendar nadaljujem po sifonu, sproti pritrjujem vrvico. Po treh minutah pridem na drugi strani ven. Odložim jeklenke in nadaljujem peš. Sledim vodi, prehodim (in delno preplavam) 150 m in pridem do razpotja. Prostori do tam so bili veliki, vendar se vseeno odločim, da se, ker sem bil sam, raje vrnem. Nazaj grede sem sifon izmeril, naneslo je 50 m dolžine in 3,5 m globine. Kljub temu, da je bil po tleh mulj, je bila vidljivost nazaj grede »sprejemljiva«. V jeklenkah sem imel še 190 barov zraka od začetnih 200.

Merjenje za sifonom

Naslednji vikend, 8. 8. 2004, potapljaški del okrepita Matej Mihailovski in Igor Vrhovec, Postojnčanom pa se pridruži še David Ostanek. V jamo vodita dve brezni, Janko tokrat opremi obe. Seveda smo zahtevnosti sifona primerno prilagodili potapljaško opremo – vsak je imel eno trilitrsko jeklenko. Vidljivost je bila občutno slabša kot prvič in vrvica, ki sem jo v sifonu pustil, je prišla kar prav. Takoj za sifonom smo začeli meriti, na odcepu šli najprej desno in se precej spustili do drugega sifona. Nato pogledamo levo in Igor najde prehod v zgornje, prav kičasto zasigane dele jame. Nato se jama spusti nazaj proti spodnji etaži in odpre se ogromna dvorana 20 × 30 m, visoka 15–20 m. Do konca te dvorane smo namerili 300 m rovov, naprej smo šli še ca. 50 m brez metra, jama (zopet spodnja etaža) še kar šiba. Možno, da se zgornja etaža nadaljuje, vendar bi za to potrebovali vrv.

Za sifonom. Foto: Matej Mihailovski

Z Matejem sva naslednjič imela čas šele 5. 9. 2004 in šla pogledat, kam nas bodo pripeljali rovi za sifonom. Ker ni bilo pomočnikov (res hvala Postonjčanom za prvi dve akciji), sva sama opremila brezno, spravila robo do sifona in se potopila. Vidljivost je bila zopet slaba. Od zadnje točke sva nadaljevala z merjenjem. Namerila sva 233 m. Vsi stranski rovi, ki se dvignejo, so prav lepo zasigani. Na koncu sva našla iztrebke od polha in smrekovo vejico z zelenimi iglicami, kar kaže, da nismo prav daleč od površja (točka 3). Iskalci dihalnikov, na juriš! Vmes sva našla še en sifon in slabih 10 m globoko brezno (ocenjeno z metanjem kamna), iz katerega se močno sliši voda (točka 4). Za spust bi nujno rabli vrv. Po načrtu je možno sklepati, da sta oba najdena sifona pravzaprav začetek in konec enega sifona.

Nazaj grede sva izmerila še tisti stranski rov, ki smo ga zadnjič z Igorjem izpustili. Tega rova je naneslo 378 m in nisva prišla do konca. Izkazalo se je, da je to glavni rov, ki gre v smeri proti Markovem spodmolu. Konec merjenja tega rova označuje točka 5.

Do tedaj smo namerili 50 m sifona, 627 m glavnega rova in 347 m stranskih. V treh akcijah smo torej »pridelali« dober kilometer.

Sedaj gre pa zares

Leto je naokoli, potapljači poleti ne najdemo nobenega časa in s še malo navdušenja od zadnje lanske akcije se z Matejem končno dogovoriva za 17. december 2005. Dva dni prej sem zbolel za virozo, imel vročino, pogosto na in ob WC-školjki ter prav nesrečen čakal, ali bom čudežno ozdravel v dnevu in pol. In res se je to zgodilo. V petek popoldan pokličem Mateja – greva! Nisva imela namena meriti, ampak opremiti eno zoprno blatno strmino z vrvjo, preizkusti sva želela kako skozi sifon držijo kovčki Peli (zelo odporni kovčki, ki naj bi zdržali 10 m globine, v jamarstvu se uporabljajo za prenos npr. inštrumentov, fotografske opreme ipd.). Želela sva si tudi malo ogledati nadaljevanje rova protu Markovemu spodmolu (če bi morebiti spet naleteli na sifon). No, glavna namena sta bila nadvse uspešna. Pelija sta prišla skozi suha, midva pa sva se sprehodila po nadaljevanju glavnega rova. Že po 100 m prideva v (verjetno) najnižjo točko pritočnega dela jame. Do vode, pravzaprav do reke. Takšnega pretoka do tam nismo zasledili (nekaj 10 l/min). Slediva pritoku, voda odteka v neprehodne lijake in med kamenjem. Najverjetneje gre pod dvorano, kjer smo lani slišali pretok vode, to je 400 m stran. Možno je, da se ta voda pojavi tudi v odtočnem delu jame, ki je verjetno 10 m niže.

Hodiva, plavava, plezava čez skale, ki preprečujejo hoji po vodi, spet hodiva, pravzaprav skoraj tečeva po strugi reke, preplavava eno prav globoko jezero. Za vsakim ovinkom, ko sva videla da gre jama naprej, sva bila vesela kot dva majhna otroka, ki dobita novo igračo. Da ne omenjam veliko stranskih rovov, ki jih nisva niti povohala. Rov je razgiban, dimenzij od dva do 15 metrov in več. Jama je precej zakapana. V zgornjem delu sva našla nekaj smeti in lesa, ki ga je očitno prinesla voda. Obrnila sva se zaradi moje še ne dobro prebolene viroze.

Kako sva naredila oceno dolžine, da ni bila preveč po ribiško – nazaj grede sem štel korake po novoodkritih delih in izmerjenem delu. Izračunal sem 1722 m, z malo rezerve nekje med 1,5 in 1,7 km. Rov malo vijuga, glavna smer pa je okoli 330 stopinj, proti Markovemu spodmolu. Koliko je 1,5–1,7 km rovov zračne razdalje, je brez merjenja težko reči. Kaj takega, niti delček tega nisva pričakovala. Že ob 17h privlečeva vsak dve do vrha nabasani »prasici« iz jame. Moja je imela 27 kg, poleg tega sem imel še 100-metrsko vrv za vhodno brezno, ker je bila pač ravno najbolj pri roki.

Po izjemnem navdušenju prejšnjo soboto se 24. decembra ponovno odpravimo v jamo v okrepljeni ekipi. Z Matejem se nam pridružita še Igor Vrhovec in Roman Kidrič. Zaradi nameravanega dolgega časa za sifonom se za pomoč pri transportu opreme zopet nismo menili. Saj bo šlo, si rečemo. Na sredi vrvi pri povratku nam je pa zopet žal.

Pelije smo napolnili z merilnim kompletom. Razdelimo se v dve ekipi. Matej in Roman sta z laserjem, natančnim kompasom in naklonomerjem merila dele, ki sva jih odkrila zadnjič z Matejem in namerila 1702 m. Štetje korakov se očitno obnese.

Z Igorjem sva šla ta čas počasi gledat in merit stranske rove in najprej namerila en vzporedni rov v dolžini 180 m (»obhod« okoli točke 5), nato pa se zapodiva v en stranski rov (od točke 6 desno), po 200 m prideva do pritoka vode ki se izgublja v tleh, slediva vodi, rov se razdeli na dva dela, po enem pride več vode, po drugem manj. Po tem zadnjem (leva smer) prideva do sifona (točka 7). Vode ni bilo veliko, utira si pot cik-cak po dvoranah, polnih blatnih nanosov. Vmes rov ni dosti večji od 1 × 1 m in nekajkrat sva se že pripravljala h koncu merjenja, Vendar ne, jama je vedno znova presenečala. Merjenje drugega (desnega) pritoka do konca pa nama prepreči ura (in tudi majhne dimenzije). Proti koncu (točka 8) je bilo polno listja, črvov, vejic … Teh stranskih rovov sva namerila z navadnim metrom in potapljaškim kompasom kar 1347 m.

V dvanajstih urah smo vsi skupaj namerili 3229 m novih rovov (na že izmerjen kilometer od lani za sifonom). V neoprenih smo prehodili vsak okoli pet kilometrov… Načrt.

Jama je izredno lepa, razgibana, nad novim odkritjem smo bili spet presenečeni! Jama je sedaj dolga (samo izmerjeni deli) 5588 m. Končali smo torej 280 m zračne razdalje od začetka sifona v Markovem spodmolu. V katero smer gre 230 m dolgi in 40 m globoki sifon, ne vemo, naj bi bilo pa 150 m tlorisa. Malo pred koncem glavnega rova je še en večji stranski rov, ki izgleda kot odtočni del …

Hvala Jakatu za informacijo o sifonu in Postojnski ekipi za pomoč na začetku.

Uroš Ilič

Leave a Reply

Your email address will not be published.