Včeraj sva šla z Matejem spet malo pogledat, z namenom preizkusti kako držijo Peli kovčki skozi sifon in malo na ogled nadaljevanja rova proti Markovem spodmolu (če bi morebiti spet naleteli na sifon). No, oba namena sta bila nadvse uspešna. Pelija sta prišla čez suha, sprehodila sva se pa po nadaljevanju glavnega rova 1,5-1,7 km. Merila sicer nisva, vendar je ocena dokaj točna. Več kot 1,5 km je sigurno. Da ne omenjam veliko stranskih rovov ki jih nisva niti povohala. Rov malo vijuga (od 270 do 40 stopinj), glavna smer pa je 330 stopinj, to je proti Markovem spodmolu. Še nekaj zanimivosti. Takoj, po 100 m prideva v najnižjo točko pritočnega dela jame. Do vode, pravzaprav do reke. Takšnega pretoka do tam nismo zasledili. Slediva pritoku, odtok gre pa svojo pot. Najverjetneje gre pod dvorano, kjer smo lani slišali pretok vode, to je 400 m stran. Možno sicer je, da se ta voda pojavi v odtočnem delu jame, lahko pa gre za svoj rov. Včeraj nama je bil bolj zanimiv pritočni del. Slediva potoku, po rovih dimenzij tudi širine več kot 10 m in višinami 15 m in več. Vmes so večje dvorane, včasih je treba zaobiti sifon, ki ga ubere voda, včasih je treba preplavati jezero. Jama je precej zakapana. V zgornjem delu sva našla nekaj smeti in lesa, ki ga je prinesla voda. Zaradi moje še ne prebolene viroze se obrneva in že ob 17h privlečeva vsak dve do vrha nabasani prasici iz jame.
