Med Staro Vrhniko (2 km zahodno od Vrhnike), Zaplano in smučiščem Ulovko leži hrib Planina (n. v. 735 m) z razglednim stolpom. Še ne dve leti nazaj je bila v okolici Planine znana samo ena jama: Lokančevo brezno.
Terenski ogledi
Oktobra 2002 sem med pregledovanjem terena v okolici Lokančevega brezna (v njegovi bližini je bila takrat že eno leto znana Buža) našel več dihalnikov, med temi tudi dihalnik, iz katerega se je odprla Roparska jama. Nobeden izmed njih ni dihal tako kot Buža, tako da nisem vedel, katerega bi se lotil. Ko sem pozimi hodil opazovat dihalnike, je bil ta nekakšna udrtina premera 2 m, ves sneg na vrhu pa je bil stopljen. Zima je skoraj že minila, ko mi je med pogovorom Ljubo omenil, da so dihalniki v bukovem gozdu lahko precej zatrpani s humusom. To mi je dalo še nekaj dodatne motivacije pri kopanju. Prišel je dan 25. februar 2003, ko sem se odločil, da odkopljem ta pretopljen ugrez. Tokrat so bili zadnji dnevi za prepihe, nekaj zaplat snega je bilo še in s tem ugodna temperatura.
1. marec 2003
To je bila tretja manjša popoldanska akcija, ko sva z Gorazdom odprla ugrez in se je pojavila odprtina premera 20 cm, iz katere je udaril močan prepih. Videlo se je brezno, globoko okoli 10 m, v njem pa se je slišalo kapanje vode.
4. marec 2003
Z Gorazdom sva razširila vhod. Nad brezno sem postavil vejo, da sva vrv speljala po sredini, ker ni bilo primernega mesta za izvedbo sidrišča. Gorazd se je prvi spustil v jamo, jo pregledal in našel dve možni nadaljevanji. Za njim sem se ves nestrpen spustil še jaz, da pogledam, kaj se obeta. Vhod je 12 m globoko brezno v obliki zvona. Dno je v premeru široko 6 m. V smeri proti severu se odpira komaj prehodna odprtina, iz katere se čuti prepih. Po dveh metrih spusta se razširi v manjši prostor, iz katerega se vidi še neprehoden meander. Druga možnost nadaljevanja pa se je kazala pod vhodnim breznom, kjer je bilo treba splezati čez sigovo kopo, za katero se je čutil prepih iz bližnje Polhove kamrice. Prehod vanjo je bil tisti trenutek nemogoč.
8. marec 2003
Sedaj se je začelo nekoliko bolj zares. Z Milanom sva se odločila, da bova sledila vodi, zato sva širila ožino v meandru pod vhodnim breznom. Delo je bilo zelo težavno, saj je iz stropa precej curljalo. Prebila sva se skozi nekaj težavnih ožin in pred nama se je pojavil odmev v še neznan prostor, danes ga imenujemo Baza. Ovira je bila 15 cm široka in 3 m dolg razpoka – Hilti ožina.
13. – 21. marec 2003
Za preboj skozi to ožino so bile potrebne tri popoldanske akcije. Odprlo se je 12 m globoko brezno z ravnim dnom premera 6 m, voda pa se je odtekala po 10 cm ozki špranji, skozi katero ni bilo čutiti prepiha. Nad špranjo, ki se je odpirala skoraj do stropa, je Gorazd z reflektorjem opazil, da se tam nekaj dogaja. V naslednji akciji sva z Milanom splezala na drugo stran tega brezna in ugotovila, da je imel Gorazd prav. Jama se prečno cepi v dva kraka. Tu je opaziti, kot da bi prišel v drugo vzporedno jamo. Milan je šel v levi krak in po 10 m pasaže »padel« v lepo zasigan rov Levi meander, ki se nadaljuje v petih stopnjah, visokih dva metra. Konča se z dolgo neprehodno pasažo, skozi katero je dobro čutiti prepih. Jaz sem se ta čas odpravil v desni krak, ki se po približno 30 m hoje po kolenih prevesi v zaenkrat neprehoden meander.
26. marec – 3. april 2003
Z Gorazdom sva se odločila, da se prebijeva skozi neprehodno ožino v desnem kraku (Ryobi ožina), za katero se je zadnjič slišalo kapanje vode. To nama je uspelo v eni od popoldanskih akcij, čeprav je sprva izgledalo precej težje. Ko sem se spustil po vrvi za 6 m, sem bil nekoliko presenečen. Bil je čisto drugačen meander kot v levem kraku. Na tleh je bila razpoka po celem prostoru. Pod njo je sledila še ena stopnja podobnih dimenzij (10 m dolga, 3 m široka in 6 m visoka). Po tej akciji sem opazil, da nas čaka še veliko dela, če se bo jama nadaljevala v takšnih stopnjah, kot sta bili prvi dve. V naslednji akciji, ki je bila spet popoldanska, sva se z Gorazdom še trikrat spustila za okoli 6 m nižje. Tu sva nekaj časa iskala nadaljevanje, ker se je videlo, da se združita dva meandra (Vzporedni in Desni). Na tleh pred nama je bilo opaziti manjši podor in ta je bil tudi edina rešitev za naprej. Počasi sem se tlačil v Pasažo rešitve, ki je imela po tleh polno ježkov, za katere se je zatikala plezalna oprema. Po petih metrih se je ustavilo in mislil sem, da je za nadaljevanje konec upanja. Takrat sem pod seboj opazil manjši prostorček in se z nekaj čudnimi gibi zrinil vanj. Na tem mestu je bilo prostora ravno za enega jamarja, nekaj skal in delovne opreme, kajti spet je sledila neprehodna ožina, za katero se je v globini slišalo kapanje vode.
5. april 2003
Po nekaj dneh premora je sledila celodnevna akcija z Milanom. Ožina s prejšnje akcije mi ni bila pisana na kožo, zato se je vanjo podal Milan, ki je drugačnih dimenzij. Splazil se je pod balvan, okoli njega, da je stopil na polico nad breznom ter razširil ožino. Pod nama se je odprlo brenzo, napolnjeno z »mega« skalami, ki so bile vkleščene med stenami: Brezno podornih balvanov. Ko sem se po vrvi spuščal mimo, moram priznati, da me je bilo pošteno strah. Brezno je globoko okoli 13 m. Na tleh sva ponovno sledila vodi in dobro je kazalo za napredek v naslednji akciji.
28. julij 2003
Po nekaj mesecih premora smo nadaljevali v najnižji točki. Sledili sta dve celodnevni akciji. Prebiti se je bilo treba skozi štiri metre dolgo razpoko (Bosch ožina), ki pa je »padla« v tretji akciji, ko mi je priskočil na pomoč Joc. Po vrvi sva se spustila še šest metrov in prišla v prostor, imenovan Zbiralnik, ki ni čisto nič podoben tistim v zgornjem delu jame. Na tem mestu se opazi, da ob močnem deževju pritečejo velike količine vode, ker je na desni strani pod stropom vse polno majhnih neprehodnih meandrov. Vsa voda pa odteka v razpoko, po kateri mi je uspelo priti precej daleč. Od tod se je videlo še cca. 5 m, široko pa nič več kot 15 cm.
Tako se jama nekako zaključi. Njeno ime pa je vezano na roparja, ki nam je medtem, ko smo hodili v jamo, vlamljal v avtomobile.