Novosti v Velikem in Malem Okencu

Uroš v Malem Okencu. Foto: Peter Gedei

Uroš po potopu. Foto: Peter Gedei

Pri pripravah na ta članek sem naletel na veliko zmedo pri poimenovanju obeh izvirov. V starejših člankih se je za južni izvir uporabljalo ime Veliko Okence, za severnega pa Malo Okence. Pred desetimi leti se je pojavila zmeda, ker so nekateri trdili, da je v prvih objavah prišlo do zamenjave. Mogoče je eden izmed vzrokov napačno poimenovanje na TTN 1:5.000, razlika je celo v dveh različnih izdajah Atlasa Slovenije. Po posvetovanju z Andrejem Mihevcem (IZRK) in domačini bom v nadaljevanju uporabljal za južni izvir ime Veliko Okence in za severni izvir ime Malo Okence, tako sem popravil zmedo tudi v Katastru jam. Južni izvir oz. Veliko Okence ima katastrsko številko 5513, severni oz. Malo Okence pa 6185. Voda iz Malega Okenca se, gledano v smeri toka, z leve izliva v vodo, ki prihaja iz južnega izvira – Velikega Okenca.Obe Okenci sta občasna izvira Ljubljanice v Retovju. Predvsem Veliko Okence je zaradi bližine Ljubljane, nezahtevnega dostopa s potapljaško opremo, relativno nenevarnega dela do prve ožine in tudi zaradi občasne dobre vidljivosti cilj tudi manj ali celo neizkušenih jamskih potapljačev. V njem smo delali tako uvodni tečaj jamskega potapljanja kot tudi nadaljevalnega. Malo Okence pa ima nizek vhod in tudi vidljivost je navadno slabša, zato je precej manj obiskano.

Zadnji zapisniki v Katastru jam kažejo, da je v Velikem Okencu zadnje večje raziskave naredila francoska skupina G. E. P. S. avgusta 1972, izmerili so dolžino 255 m in izdelali načrt. Za Malo Okence je najnovejši zapisnik Sama Morela iz leta 1994, kjer opisuje del jame do približno 70 m daleč. Po besedah Igorja Vrhovca je Tomo Vrhovec leta 1997 odkril veliko dvorano v Malem Okencu, Igor Vrhovec in Miha Pihler pa sta leta 1998 tam naredila nekaj potopov in vrvico privezala v kamin v tej dvorani na globini približno 6 m. Vendar nič od tega ni dokumentirano.

Nedolžni začetki

V Malem Okencu je do nedavnega ostala vrvica še od Igorja in Mihe iz leta 1998, v Velikem, ki pa je bolj obiskano, vrvico verjetno vzdržujejo številni potapljači. Ob začetku naših novih raziskav pa je bila vrvica v obeh zelo potrgana. S Simonom Oprešnikom sva se konec leta 2001 odločila, da bova v Veliko Okence napeljala novo vrvico, jo pritrdila z elastikami in jamo izmerila. Tako sva v treh potopih do marca 2002 po silnem dogovarjanju o vseh podrobnostih napeljevanja in označevanja prišla do konca. Dokler vrvice v jami ni bilo, je bilo vse v najlepšem redu, sedaj pa so seveda vsi imeli pripombe na potek vrvice, zato smo se odločili, da položimo novo vrvico od vhoda v jamo do konca. Dogovorili smo se za način pritrjevanja vrvice: čim bolj pri tleh, pritrjevanje z elastikami, vrvica naj se ne dotika skal. Prednost pritrjevanja z elastikami (na trakove narezane avtomobilske zračnice) je v tem, da močan pretok vode vrvice ne drgne ob skale, zato se težje strgajo – strgajo se kvečjemu elastike. Razlog za pritrjevanje pri tleh pa je večja varnost ob morebitni potrebi po sledenju vrvici pri povratku, če bi potapljačem odpovedale vse luči. Vrvico nato opremimo s plastičnimi trikotniki z označenimi dolžinami od vhoda (ali do izhoda). Te dolžine so namenjene za vse meritve in so referenca za ostale raziskave. Trikotniki imajo poleg tega, da se lahko nanje kaj napiše, še eno pomemno nalogo – ob morebitnem vračanju brez luči s svojo obliko kažejo, v kateri smeri je izhod.

Veliko Okence

V šestih potopih marca 2002 smo ponovno napeljali vrvico in jo pritrdili z elastikami (poleg mene še Igor Vrhovec, Simon Oprešnik in Primož Kumše). Nato sem vrvico opremil s trikotniki. Končala se je pri 267 m, sledi podor, ki pa ni popolnoma zasul sifona. Ostal je nekaj 10 cm visok prehod, kar pa je premalo za potapljača. V naslednjih treh potopih (aprila) sva s Primožem izmerila poligon ter višino stropa, s pomočjo teh meritev sem narisal tloris in iztegnjeni profil ter umestil tloris na TTN 1:5.000. Ko smo načrt primerjali s tistim od francoske skupine iz leta 1972, smo morali uporabiti kar precej domišljije, da smo lahko potrdili, da gre za isto jamo.

Skupaj smo naredili 14 potopov. Začeli smo marca, končali aprila. Večino potopov se je dalo narediti kar med tednom, popoldan po službi. Za potope, ki sem jih opravil sam, sem imel na 155 m dodatno jeklenko, ki sem jo puščal kar notri. Trajanje potopov je bilo med 35 in 90 minut. Temperatura vode je bila med 5 in 8 °C, začetna vidljivost pa zelo ugodna za tako delo, tudi do 7 m. Proti koncu akcije se zaradi številnih potopov umazanija s stropa nad vrvico ni več usipala in je bila vidljivost ob povratku enaka kot na začetku. V tem času tudi ni bilo večjih padavin in je bil vodostaj ob koncu akcije že skoraj tako nizek kot poleti.

Vmes je vsaj pet kaminov, ki še niso izmerjeni. Zadnji niti še ni preiskan do konca. V treh izmed njih se da ob nizkem vodostaju priti v manjšo dvorano nad gladino vode (2 × 1,5 m). Dva kamina pa sta označena z vrvico, ki je ovita okoli glavne.

Malo Okence

Po meritvah Velikega Okenca sem se junija odpravil na ogled Malega Okenca. To je bil naslednji cilj, saj v Katastru jam ni bilo sploh nobenega načrta, razen prvih 70 m. Po pripovedovanju Igorja Vrhovca je jama dolga okoli 180 m.

Za vhodom sem opazil novejšo vrvico, ki je bila položena v stranski, slepi rov, pa še okoli »ovinka« je bila speljana. Sam sem se odpravil v glavni rov, ki se spusti na 40 m. S seboj sem imel vrvico (2 mm) in sem jo polagal bolj provizorično, a sem jo vseeno pustil notri. Med potopom dva dni kasneje sem se s 40 m dvignil v večjo dvorano (v kateri sta bila že Miha in Igor), in našel izhod do vodne gladine. Nato sem pri vračanju opazil nadaljevanje na globini 20 m. V naslednjih treh potopih sem prišel po občutku 80 m daleč na globino 43 m, kjer je bilo na koncu precej zamuljeno, zato vrvice tam nisem pustil, saj sem presodil, da ni nadaljevanja. Naslednji dan pa sem jo pustil verjetno v drugem slepem rovu na globini 30 m.

Zaradi tega novega nadaljevanja sem se odločil jamo izmeriti. Zanimalo me je namreč, v katero smer jama sploh gre in kolikokrat oz. kje vmes zavije. Napeljati je bilo treba označeno vrvico 3 mm. Zanimanje ostalih je po Velikem Okencu močno upadlo, zato sem nadaljeval sam. Začelo se je deževje, tako da sem prvi naslednji potop naredil šele konec julija in do konca avgusta še tri potope v vidljivosti okoli enega metra. V teh treh potopih sem položil 200 m vrvice. Če ne bi imel za »vodilo« moje prve vrvice 2 mm, še dolgo ne bi prišel do konca.

V naslednjih treh potopih v začetku septembra sem označil vrvico in jamo izmeril do 200 m. Malo me je begal podatek, da sem v nadaljevanju dosegel globino okoli 30 m, dva meseca pred tem pa 43 m. Naredil sem dva nova potopa, našel pravo nadaljevanje in izmeril še ta, zadnji del. Kasneje se je izkazalo, da tako tisti del na 30 m kot tudi na 43 m nista vodila v pravo smer, ampak da gre nadaljevanje skozi zoprno nizek prehod navzdol. V začetku oktobra se me je za pomoč usmilil Simon, vendar ni prinesel sreče, ker ni mogel izenačiti pritiska. Počakal me je v jezeru, sam sem pa potegnil še približno 25 m nove vrvice. Na dekompresiji pa me je Simon 15 minut zabaval z metanjem kamenčkov. Nadaljevalo se je počasneje. Malo je padla volja, ocenjenih 265 m dolžine na 45 m globine je že velik (in lahko nevaren) zalogaj za enega potapljača. Konec decembra sva hotela z Igorjem še enkrat noter, vendar je bil pretok premočen za resno delo. Nadaljeval sem marca 2003, ko sem v štirih potopih jamo izmeril do konca, kar je naneslo precej več od ocene – 285 m in končna globina 45 – 46 m. Med vsakim potopom sem gledal za nadaljevanje, a ga nisem našel, nisem pa še pregledal vsega. Takrat sem se tudi odločil, da sam ne bom nadaljeval, ker je prenevarno. V enem izmed zadnjih potopov mi je na koncu jame odpovedala primarna luč, prva rezervna pa je kazala, kot da ima prazne akumulatorje (kar se je potem k sreči izkazalo za provokacijo). Vseeno sem pri plavanju do izhoda postavil rekord.
Z Igorjem sva šla noter še konec marca in našla nadaljevanje, ki gre po razpoki navzgor. Dvignila sva se na globino 30 m, kjer se odpre velika dvorana. Malo sva pogledala naokoli in očitnega nadaljevanja nisva našla, je pa treba še temeljito pregledati. Tega dela še nisva izmerila. Nazaj grede sva še popravljala vrvico, tako da sva dobila nagrado 41 minut dekompresije (dva potapljača v jezeru 8 × 6 m). Na poti nazaj sva srečala še mojo staro vrvico 2 mm, ki pa gre prečno nad sedanjo vrvico. Očitno je to ostalo od nekajkrat neuspešnega iskanja nadaljevanja, ki sem ga opisal.

Poleti sva naredila en potop z Matejem ob izredno nizkem vodostaju. Šla sva v zračni žep in prav zaradi nizke vode ugotovila, da je precej daljši kot ponavadi (več kot 10 m). Vsekakor vredno še kakšnega potopa. Jeseni so domačini razširili jezero pred izvirom, kar je povzročilo ogromno mulja po tleh. Počakali smo prvo večje deževje, ki je vodo in vso svinjarijo »porinilo« čez jezero. Decembra 2003 sem naredil še dva potopa in ob slabi vidljivosti nisem naredil nič, razen da sem ugotovil, da je vrvica še vedno v odličnem stanju.

Sedaj je izmerjeni del dolg 280 m (z neizmerjenim nekaj čez 300 m), največja dosežena globina je za prehod v dvorano 38 m, za zadnje nadaljevanje 45,3 m. Tudi tu širine sifona in dvoran nisem meril. Zaradi slabe vidljivosti in ker nisem imel pomoči, nisem meril niti višine stropa. Jama gre po začetnem vijuganju od dolžine 51 m praktično naravnost v smeri 330°, vključno z nadaljevanjem, ki ga še nisva izmerila. Skupaj sem naredil 25 potopov (36 – 102 minut), temperatura vode je bila med 8 in 10 °C, v jezeru pred vhodom poleti več kot 12 °C. Vidljivost do sredine julija je bila tudi do 5 m, po deževju do jeseni 2002 pa včasih celo manj kot 1 m. Avto sem puščal pri mostičku, kjer ga niti ne bi smel, vendar ni nihče delal problemov. Domačini so me večkrat spraševali o sami jami, edino enkrat je prišel mimo hudo nezaupljiv ribiški čuvaj, ko pa je ugotovil, da sem v istem klubu kot Brko, sva se naprej pogovarjala čisto drugače.

Sklep

Po prenosu tlorisa na TTN 1:5.000 sem ugotovil, da se sifon v Malem Okencu konča na več kot pol poti do drugega izvira Ljubljanice, Močilnika. V obeh jamah je še ogromno dela. V Velikem Okencu sem spomladi 2003 ugotovil, da elastike na vrvici niso bile v prav veliko pomoč, saj je bila vrvica strgana po celotni dolžini jame vsaj desetkrat (razen zadnjih nekaj deset metrov). Vrvico sem za silo popravil, vendar večjih nalivov v tej jami pač ne zdrži. Nasprotno pa je v Malem Okencu preživela dve večji obdobji padavin.

Uroš Ilič

Konec julija sta Uroš Ilič in Igor Vrhovec zopet podaljšala Malo Okence. Izmerila sta nadaljevanje, ki sta ga našla konec lanskega leta in namerila 312 m. Sifon sta podaljšala 35 m z vrvico in še vsaj 15 m brez, vse v isti smeri kot do sedaj – proti Močilniku. Meritve in ocene sedaj znašajo 365 do 370 metrov sifona. Ta novi del se nadaljuje od globine 28 m, kjer se odpre ogromna dvorana. Ko je Uroš položil načrt na TTN, je ugotovil, da sta z raziskavami končala 90 m pred Močilnikom.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *