Slava vojvodine Kranjske
J.V. Valvasor, rojen 1641 v Ljubljani, umrl 1693 v Krškem; velik domoljub; baron, lastnik posestev in gradov Bogenšperk, Lihtenberk in Črni potok pri Litiji; kranjskih deželnih stanov stotnik dolenjske strani; član Royal Society v Londonu.
Izdal je več knjig in razprav, najznamenitejša med njimi Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre dess herzogthums, 1689 (v nadaljevanju na kratko Slava), 3532 strani, 528 ilustracij in 24 prilog). V pripravi pa je imel še nekaj del, ki pa jih zaradi finančnega zloma ni zmogel več izdati, med drugim veliko karto Vojvodine Kranjske.
Prepotoval je večji del Evrope (današnjo Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Dansko, Nizozemsko, Španijo in Italijo, ter še del severne Afrike). V Franciji je nekaj časa služil v Švicarskem pehotnem regimentu, kjer si je izpopolnjeval vojaško znanje. Privlačilo ga je vse nenavadno, tako tudi podzemeljske jame; to njegovo nagnjenje nas posebej zanima.
Obiskal je lepo število jam, zdi se, da kar vse, za katere je izvedel: Baumanovo jamo pri Brauschweigu (280 m dolga, tedaj sloveča kapniška jama), Grotte de la Sainte (oz. Grotte de Sainte) pri Tarasconu in nekaj jam v okolici Toursa v Franciji. Obiskal je tudi nekaj jam v Afriki, vendar ne omenja, katere in kje (menda na ozemlju današnje Tunizije).
Omenja tudi obisk gradu Kofel na Tirolskem (danes v razvalinah), ki ima podobno lego kot Predjamski grad pri nas, in ugotavlja, da je slednji vsekakor vrednejši ogleda (in ga primerja celo z egiptovskimi piramidami, tu je šel le malo predaleč – o tem več v zvezi z Erazmom Franciscijem).
To so podatki, ki so raztreseni po Slavi večinoma na mestih, kjer primerja jame na tedanjem Kranjskem s tujimi, s tistimi, ki so bile tedaj najbolj znane. Verjetno pa to niso vse jame, ki si jih je ogledal zunaj meja svoje domovine. Dejstvo, da so jame na Kranjskem, poleg drugih zanimivosti in redkosti, ki jih je naša dežela polna, daleč prekašale vse, kar je videl v tujini, je bilo nedvomno eno od gibal, ki so slednjič pripeljala do monumentalne Slave. To ogromno delo je namreč, poleg drugih vzrokov, nastalo iz želje, predstaviti čim širšemu krogu kolikor le mogoče izčrpen opis tedanje Kranjske.
Valvasorja je jezilo, da ljudje po svetu tako malo vedo o njegovi domovini, kjer je bilo toliko naravnih čudes, vrednih ogleda – tako npr. Idrijski rudnik, Cerkniško jezero, Predjamski grad, Postonjska jama, itn.
Valvazorjevo raziskovanje podzemnih jam
Sprva si je Valvasor jame ogledoval zgolj iz radovednosti, pozneje pa je v njih iskal tudi potrditev nekaterih svojih teorij v zvezi s podzemskimi vodami, kar je slednjič pripeljalo do izdelave prvega jamskega načrta na naših tleh – odpeške jame v Dobrepolju. Sam je obiskal nekaj desetin jam, podatki o še nekaj deset drugih, predvsem breznih, pa so raztreseni po raznih poglavjih in knjigah Slave v različnih zvezah (npr. “žegnane” jame).
Opisuje, kako je lezel v jamo s precej strmim robom v bližini Peč na Moravškem (verjetno v jamo, ki jo danes poznamo pod imenom Zevka ali Viršnikova jama), kjer je iskal okamnine (- tako imenovane “kačje jezike”, ki naj bi imeli zdravilne lastnosti), pa mu je že globoko v jami ugasnila sveča, potem pa je v temi tipaje zopet zlezel na plano – tipična jamarska izkušnja. V Rakovem škocjanu se je vozil pod naravnim mostom in po jami s čolnom. Opisuje kapniško skupino, ki spominja na tkalca, sključenega nad statvami – gre za današnjo Tkalco jamo.
Podrobno so opisani njegovi obiski v Podpeški in Kompoljski jami, dobro je poznal spodnje etaže Predjamskega sistema, v Erazmovem rovu pa ni bil in navaja za njegovo dolžino le, kar so mu govorili o njem – namreč, da je strašno dolg. V Postonjski jami je bil večkrat, nekajkrat je vodil po njej tuje popotnike. Predjamski grad se mu je zdela izjemna stvaritev narave, o gradu pa je menil, da nima primerjave. Za Postonjsko jamo je bil prepričan, da je najveličastnejša in najčudovitejša jama, kar jih je (primerja jo tudi z nekaterimi umetnimi tvorbami, kot skalnato gledališče v Salzburgu in grad Hellbrunn v bližini tega mesta).
Poleg že omenjenih jam so v Slavi podrobneje opisane še Jama pod gradom Socerb (Sveta jama, ki jo primerja z jamo Grotte de la Sainte Baume v Francij), Planinska (oz. Malograjska) jama in še nekaj drugih. Pozna npr. tudi Škocjanske jame, vendar spusta vanje očitno ni tvegal.
Čeprav je minilo že skoraj 300 let od izida Slave, pa je ta knjiga še vedno vir podatkov za jame, saj marsikatere, ki jo omenja Valvasor, še ni v Katastru JZS. Tako sem pred leti bral poglavje o Škocjanu (danes Staro Apno) pri Turjaku. Berem, da tam stoji cerkev Sv. Kancijana (ta svetnk se značilno pojavlja povsod, kjer je v bližini kaka podzemeljska jama, saj je bil zavetnik pred hudičem in zlimi duhovi – ti pa naj bi menda prebivali po jamah), poleg jama z imenom Kozlovka in iz nje da se sliši šumenje vode. Nedolgo potem sem se napotil tja in z mesta, kjer naj bi bil stal mlin, kmalu zapazil v manjši dolinici skupino lesk, med njimi pa sem potem našel vhod v jamo Kozlovko, vendar skoraj zametan s smetmi. Šumenje vode nekaj metrov pod površjem pa se je prav dobro slišalo.
Valvasorjevo proučevanje kapnikov
Znan je Valvasorjev poskus določitve sestave kapnikov. Skušal jih je mehčati v vodi, kar pa mu je le delno uspelo šele, ko je vodi dodal salmijak in jo zavrel. Kamen je preizkušal tudi tako, da ga je žgal. S pomočjo podpisov v Postonjski jami je ugotavljal hitrost rasti kapnikov, pa tudi z lastnim opazovanjem, saj ugotavlja: “…ne zanikam, da nisem opazoval, da so na nekaterih mestih zrastli te vrste kamni (=kapniki) v 20 letih s pomočjo kapljajoče vode skorajda za debelino človeškega prsta.”
Navadno pa kapniki po njegovem mnenju ne rastejo tako hitro in pravi: “sodim, da je narava potrebovala več kakor 300 ali 400 let, da je ustvarila podobne reči (=kapnike), saj je v 70 ali 80 letih dosegla komaj debelino noža.”
Valvasorju je jasno, da kapniško okrasje “sčasoma ustvari kapljajoča voda” in ne “hudičev dah niti potres”, kot je marsikje bral. Mimogrede izvemo tudi, da je Valvasor zahajal v jame iz različnih razlogov (nabiranje fosilov, vodenje popotnikov, opazovanje pretakanja voda in rasti kapnikov) vsaj 20 let.
Valvasor in hidrologija
Najtemeljiteje pa se je Valvasor posvečal hidrologiji. Za to svojo dejavnost se je oskrbel z vsemi dosegljivimi instrumenti, nekatere pa je celo sam izumil (metropas geometricum). Instrumentarij je bil tolikšen, da sodobniki pravijo, da najdeš podobne le redkokje v Evropi. Predvsem so bili to geodetski instrumenti, saj je Kranjsko premeril po dolgem in počez; meril je nadmorske višine, vodostaje…
Najpomembnejše delo s tega področja je razprava o Cerkniškem jezeru. Kako je nastala, zvemo iz Valvasorjevega pisma tajniku ROYAL SOCIETY v Londonu, kjer navaja, da je z največjim začudenjem bral v reviji, ki jo izdaja ta družba, o Cerkniškem jezeru in o rudniku v Idriji. Opis je bil po njegovem mnenju mnogo prepovršen, zato se je ponudil, da to jezero sam ponovno opiše.
Za nas je zanimivo še to, da v tem pismu omenja čudovite podzemeljske jame na Kranjskem, podzemeljska jezera itn.. Valvasorjev spis o Cerkniškem jezeru je bil prebran na seji Royal Society 14. dec. 1687 (prvi del), pozneje svetovno znani astronom Halley (ki je tedaj za seje družbe pripravljal poskuse), pa je pripravil model po Valvasorjevi skici in tako zbranem članstvu prikazal pretakanje voda Cerkniškega jezera, kot si ga je predstavljal avtor tega modela.
Prikaz je uspel, Valvasorja pa so izvolili za svojega člana. Royal Society je bila tedaj nekaj podobnega kot je danes Slovenska akademija znanosti in umetnosti pri nas, njen član pa je bil tedaj tudi fizik Newton. Koliko truda je moral vložiti Valvasor samo v raziskave Cerkniškega jezera, ponazarja tudi podatek, da je imel od Bogenšperka do Cerknice dan in pol ježe. Če ga je hotel dobro spoznati, pa ga je moral obiskati kar velikokrat, obenem pa je imel še ogromno dela s pripravo Slave.
S hidrografskim modelom Cerkniškega jezera se je Valvasor precej ukvarjal, potrditev svoje teorije pa je iskal tudi drugje. V ta namen je izmeril vodostaja v Kompoljski in Podpeški jami in o slednji pravi: “Ta jama je moj ščit in obramba zoper vse tiste, ki o stvari sodijo, čeprav je ne razumejo, in dvomijo o delovanju Cerkniškega jezera, kakor sem ga opisal, in o možnosti, da je v zemlji toliko naravnih jezer, kanalov in nateg, ki tako učinkujejo”. V Slavi je bil tudi objavljen Valvasorjev načrt Podpeške jame, ki je časovno, kolikor je znano, drugi jamski načrt na svetu in prvi pri nas.
Valvasorju se pripisuje tudi prva omemba Proteusa, in sicer v zvezi z zaganjalko Lintvern pri Vrhniki.
Pomen Valvasorja kot “speleologa” danes
Kljub odmaknjenosti časa, v katerem je živel, saj je bil ta povsem drugačen kot naš, poln vraževerja in omejenih tehničnih zmožnosti, lahko ugotovimo, da je Valvasor obiskoval jame brez predsodkov svoje dobe, podobno kot to počne danes povprečen speleolog.
Kaže, da so ga jame že od malega zanimale, kajti le tako si lahko razložimo, da jih je na popotovanjih po svetu v svojih mladih letih toliko obiskal. In ogledal si je menda vse, za katere je zvedel. Kaže, da je bil prvi, ki je spoznal, da jame na Kranjskem daleč prekašajo vse, kar ima podobnega pokazati Evropa in deloma tudi Afrika. Verjetno je bil največji poznavalec jam v svojem času; obiskal pa jih je več kot povprečen današnji slovenski jamar, pa tudi marsikateri speleolog.
Njegovo gromno znanje, tudi hidravlike, mu je omogočilo, da se je lahko resno loteval problemov hidrologije (brez mistike) in na tem področju je bil daleč pred svojimi sodobniki (žal lahko ugotovimo, da tudi pred marsikom, ki se danes ukvarja s to vedo, hidrologijo). Oskrbel se je z vsem dosegljivim instrumentarijem in je tudi izdelal modele, ki naj bi potrdili njegove hipoteze.
Iz njegovih opisov in slik izvemo marsikaj; da se Cerkniško jezero ne polni več tako kot nekdaj, da je tok Radulje pod gradom Klevevž verjetno bolj ali manj umetna tvorba…, da teče voda skozi Podpeško jamo v Dobrepolju danes drugače kot nekdaj, da pa se zopet vrača v stare rove itn..
Po njegovi zaslugi se nam je ohranilo marsikatero staro ime za nekatere jame, prav tako verski (oz. praznoverski) obredi v zvezi predvsem z brezni. Še danes so ti podatki zanimivi, saj povedo, iz katerih jam se je dvigal topel jamski zrak ob višanju vodostaja v podzemlju, čeprav danes morebiti ni več tako.
Brez dvoma pa ostaja Valvasor avtor prvega jamskega načrta na naših tleh, pa veretno tudi prve upodobitve podzemeljskih prostorov – gre za znano podobo kapniške dvorane iz Postonjske jame, čeprav je slika brez vrednosti.
Predvsem pa je avtor znamenite razprave o Cerkniškem jezeru, ki ga je že za njegovega življenja povzdignila v družbo navečjih duhov njegovega časa in inspirirala mnoge kasnejše raziskovalce te menda največje slovenske naravne znamenitosti, predvsem pa vzbudila zanimanje za našo deželo in naš kras, da je dosegel svetovno slavo.
Aleš Lajovic
.
Viri
Kranjc, A. 1977
Najstarejši objavljeni naèrt kraške jame (Proteus 39, 7, Ljubljana)
Kranjc, A. 1984
J. V. Valvasor – prvi slovenski jamar in krasoslovec? (Obzornik 2, Ljubljana)
Lajovic, A. 1985
O Podpeški jami v Dobrepolju (Naše jame 27, Ljubljana)
Reisp, B. 1983
Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor (Ljubljana, Mladinska knjiga)
Reisp, B. 1987
Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Society (SAZU, YU ISBN 86-71341-009-4, Ljubljana)
Rupel, M. 1951
Valvasorjevo berilo (Ljubljana, Mladinska knjiga)
Savnik, R. 1960
Prvi raziskovalci našega kraškega podzemlja (Naše jame 1-2, Ljubljana)
Valvasor, J. V. 1879
Die Ehre De Hertzogthums Crain – reprinted (Novo mesto, Krajec)
Valvasor, J. V. 1970
Topografia Ducatus Carnioliae Moderne – reprinted (CZ, Dr. Trofenik)