Potapljanje v Viršnici

Potop v sifon na koncu Ilovnatega rova. Foto: Peter Gedei

Priprava na potop v Glavni sifon. Foto: Peter Gedei

Petega aprila 1998 je potekala številčnejša akcija našega kluba. Odpravili smo se v dolenjsko jamo Viršnica, znano tudi kot Zatočne jame. Jama je znana že dalj časa, saj so v njej izvajali meliorizacijska dela že v 19. stoletju. Vse do začetka druge svetovne vojne so jamo širili, gradili poti in poskušali priti za glavni sifon. Do sedaj ni s potopom poskušal še nihče, tako da je Tomo Vrhovec opravil prvi znani potop v tej jami.

V jamo se je odpravila gruča tabornikov, nekaj pripravnikov jamarske šole in jamarji JKŽ. Da bi združili prijetno s koristnim, se je glavnina ogledno potikala po jami, manj številčnejši pa so pomagali pri transportu potapljaške opreme. Med našim obiskom je bil vodostaj nizek. Tudi v sam sifon nismo opazili nobenega pritoka. Tomo se je potopil v sifon velikosti približno 20 x 10 metrov. Ker sifona ni natančno izmeril, so razdalje le približne. Sifon se sprva počasi spušča proti najglobji točki 14 metrov in poteka v smeri 50-60. Sifon je dolg okoli 80 metrov, širok od 5 do 12 metrov ter visok od 1,5 do 6 metrov. Po najglobji točki se hitro dvigne in konča v večji dvorani zaliti z vodo, katere dolžina meri kakšnih 70 metrov ter širina 45 metrov. Za sifonom so usedline, ki jih je tja nanesla deroča voda, ustvarile pa so nekakšno jezerce, ločeno od glavnega jezera. Stene dvorane so povsod strme, dvorana sama pa se nadaljuje v isti smeri kot prejšnji sifon. Nato se je Tomo potopil še v jezero ter na globini 21,5 metrov odkril nov sifon. Zaradi pomanjkanja opreme potopa ni več nadaljeval. Povsod v sifonu je bilo veliko življenja. Od človeskih ribic pa do velikih kapitalnih rib.

Ker je časa ostalo še dovolj, se je Tomo odločil še za potop v sifonu Ilovnatega rova. Med transportom smo si na hitro ogledali še neraziskan rov, ki se pri točki 67 (Naše jame 14 / str. 27) odcepi na desno stran. Raziskal ga je Robi Renninger, ki je po 60 metrih s plavanjem dosegel konec rova. Pod vodo ga ni pregledal, ker ni imel opreme.

Vhod v sifon Ilovnatega rova je ozek, vendar še vedno udoben, podoben pa je tudi izhod. Sam sifon je prostoren na začetku (š – 6m, v – 4m) ter nizek in širok od sredine naprej (š – 8m, v – 0,5-2m). Sifon je popolnoma zamuljen, tako da je med potopom bilo težko pritrjevati vrvico, saj skaljen mulj kar prehiteva potapljača. Vidljivost neskaljene vode je bila okoli 10 metrov pri povratku pa seveda nič. Natančnejših meritev Tomo ni izvajal, tako da je približna ocena sifona: 45 m dolžine in 4,5 metrov globine v smeri 120. Na koncu sifona se nahaja daljši ploh, ki ga je verjetno narasla voda prinesla iz Ilovnatega rova (stare brvi).

Po sifonu je Tomo našel okoli 150 metrov dolg vijugast rov, ki pa je nekoliko pred koncem zalit z vodo. Ker s seboj ni imel maske tega jezera ni raziskal, vendar vse kaže, da se nadaljuje v smeri 120.

Tomo Vrhovec

Leave a Reply

Your email address will not be published.