Z naslovom sem hotel pritegniti pozornost bralca, ki išče varianto za jamarsko potepanje v katero od bližnjih držav. Naš izlet, če lahko tako rečem našemu sedemdnevnemu potepanju po Madžarskem, je bil za našo manjšo skupino cenovno zelo ugoden.
Misel na to, da bi si ogledali in spoznali nekoristen svet Madžarske, smo dobili že leto poprej, ko smo se ravno tako za 1. maja vračali s Slovaške. Na povratku smo se ustavili v Miskolcu in obiskali jamo s termalno vodo. To ni bilo nič drugega kot podzemni bazen z veliko množico ljudi. Zato smo se odločili, da naslednje leto poskusimo popraviti ta vtis.Rečeno, storjeno. Najprej smo navezali stike z jamarji iz Miskolca. To danes ni več problem, saj se da preko interneta navezati stike z večino klubov po svetu. Ugotovili smo, da ima nek madžarski jamar svoj kamp v Lillafüredu. Tja zahajajo jamarji, saj je v prekrasni dolini in višje na planini kar nekaj jam. Ker nas je bilo sedem, smo se odločili, da bomo najeli kombi, kar se je izkazalo za najboljšo varianto. Kajti, pozor, na Madžarskem mora biti vsak voznik 100% trezen. Za nas je bilo to težko, saj ima lahko voznik po našem zakonu do 0,5‰ alkohola. Kdor je naslednji dan vozil, tisti večer ni smel piti. Za »odvisnike« je bil to kar velik šok. Mercedesov kombi smo najeli od kamniškega študentskega servisa, za kar se moramo zahvaliti Simoni, ki je bila tedaj še tečajnica v jamarski šoli. Sam pa sem priskrbel nekaj madžarskih besed s prevodi.
Za pot do Lillafüreda, mimo Blatnega jezera in Budimpešte, smo porabili cel dan. Pozno ponoči smo prišli do kampa, se seznanili z lastnikom in se pogovorili o naših načrtih in željah. Da bi potešili najhujšo žejo, smo si sposodili nekaj steklenic piva in se kasneje utrujeni zleknili v spalne vreče. Natalija in Gorazd sta postavila šotor, Simona, Igor in Klemen so si postlali v jedilnici, midva z Zvonko pa sva “zaležala” kar v kombiju. Naslednje jutro smo se, po obveznem zajtrku s kavico, seznanili z našimi vodiči, člani kluba Marcel Laubens iz Miskolca.
Kmalu smo naredili plan in se odpravili na planoto Letras – če se ne motim – ki je del narodnega parka. Tu smo obiskali jamo Letrasi – Vizes. Jama ima dva vhoda, tako da smo vstopili skozi prvi vhod v vrtači, izstopili pa nekaj metrov stran. Bilo je nekaj zoprnih ožin, kar je najbolj občutil Gorazd, ki je imel poškodovano koleno. V tej okolici so vse jame dobro zaklenjene in to na poseben način, tako da včasih povzroča kar velike preglavice. Jama ni imela posebnih kapniških tvorb, smo pa spoznali, da tukajšnji jamarji opremljajo jame s fiksnimi, kovinskimi lestvami. To se je izkazalo za zelo dober način opremljanja, če gre v jamo več jamarjev. Naslednji dan smo spet odšli na omenjeno planoto in se spustili v 130m globoko jamo, imenovano Szepesi. Spust bi z običajno jamarsko tehniko trajal znatno dlje. Tukaj se je njihov sistem za zapiranje jam slabo izkazal. Žuža, ki je v to jamo šla prvič, se je dodobra namučila, da je odprla zelo težka vrata. Na povratku pa sem bolj po sreči kot znanju ujel precej težko ključavnico (žabico), da ni odletela v globino.
Da bi se naužili jamskega zraka pod »nižjimi obrati srca«, smo si privoščili ogled dveh turističnih jam v neposredni bližini kampa. Najprej smo si ogledali jamo Szent István (Sveti Štefan), v kateri je urejena dvorana z ugodnimi mikroklimatskimi pogoji za speleoterapijo. Jamo je baje našel pes, ki je padel v luknjo in tako priklical lastnike. Ko so pretolkli rov do dvorane, je iztekla velika količina vode, ki je segala do polovice le-te. Jama ima veliko kapniških tvorb in akustično dvorano, v kateri prirejajo koncerte. Da je dvorana res akustična, nam je dokazal Klemen s svojim petjem. Potem smo si ogledali še jamo Anna, ki je v drugačni kamnini, bolje rečeno usedlini, in je zelo razvejana. V nekem predelu jame so bili vzporedno trije prehodi. Ko smo prišli skoznje, nas je Žuža, naša vodička, vprašala, skozi katerega smo šli. Kdor je hotel skozi levi ali desni prehod, se je moral spovedati v kapelici, ki je bila malo naprej. To pa zato, ker gredo čez ta dva prehoda tisti, ki so hudičevi.
Ogledali smo si še slap, ki se nahaja malo nižje od te jame ter lepo starinsko železniško postajo – kot se JKŽ-ju pritiče. Med ogledi teh dveh jam smo spoznali tudi Maksija, s katerim smo se bolj težko sporazumevali, saj je znal le poljsko. A ko smo se usedli za mizo, nekajkrat nazdravili, smo ugotovili, da obstaja tudi »speleoesperanto«. Vse ovire okrog sporazumevanja so bile odstranjene. Midva z Zvonko sva si privoščila kratek intermezzo in odšla v hotel Palace, ki je nad jamo Anna. Tu sva si v prekrasni dvorani s separeji in čudovitimi vitraži privoščila zelo okusno večerjo. Ko sva prišla nazaj, nas je Maksi povabil v »svoj muzej« nemškega naravoslovca, ki je deloval v tej dolini, od koder je tudi slika.
Spustili smo se tudi v eno najglobljih madžarskih jam, imenovano István – Lapai, ki je globoka 240m. Jama je lepo opremljena z lestvami in prečudovito prečko s tremi jeklenicami, po kateri smo z užitkom hodili. Do jame smo tokrat iz kampa odšli kar peš, kar nas je dodobra ogrelo. Ker je bilo v jami sušno, smo lahko prišli do zadnjega sifona in do globine 240m. Ta zadnji sifon je poševen, okrogel rov z drobnim peskom po tleh in komaj zaznavnim prehodom v vodo, tako da se je prvi nehote malo namočil. Zvečer smo kljub utrujenosti s člani njihovega kluba praznovali Zvonkin rojstni dan.
Poleg jam pa smo si ogledali tudi nekaj gradov, predvsem pa mesti Miskolc in Eger, ki ponujata veliko zgodovinskih in kulturnih znamenitosti. Med drugim smo se povzpeli na minaret v mestu Eger, ki stoji še od časov, ko so Turki zasedali mesto. Naredili smo tudi zanimiv izlet v Tokai, kjer smo si ogledali vinsko klet, imenovano Rakoczi. Poskušali pa smo tudi vina v privatni vinski kleti in sicer od najslajših, ki skoraj spominjajo na sirup, pa do manj sladkih, ki pa so še vedno precej sladka. Trta raste na zemlji na vulkanskih kamninah, kar daje vinu poseben pečat. Bili smo tudi na Slovaškem, kjer smo pri našem starem znancu Gustavu nabavili nekaj jamarske opreme.
Čas prvomajskih počitnic se je nezadržno bližal koncu, zato smo se morali od naših gostiteljev posloviti. Na poti domov smo se zadnjo noč utaborili v neposredni bližini Blatnega jezera in sicer v kraju Aszofo v kampu Diana. Pred tem smo se morali obvezno ustaviti in ogledati Hungaroring (pista za formulo 1), da si je Klemen lahko ogledal to »sveto zemljo«. Za konec smo si ogledali še turistično jamo Topolca v istoimenskem mestu. V jami je topla voda, po kateri te po krožni poti popeljejo s čolni. Med potjo v Ljubljano smo se oglasili še pri Badiju doma, ki se nas je sila razveselil. Povratek v Slovenijo smo morali takoj proslaviti. Najprej smo bili v bifeju na eni strani ulice, da pa ne bi prišlo do zamere, smo morali obiskati še gostilno na drugi strani. Tako je pač v Prekmurju.
Za konec lahko rečem, da je bilo potepanje zanimivo in se hkrati zahvaljujem vsem, ki so se trudili, da je tako tudi izpadlo – Igor, Simona, Klemen, Gorazd, Natalija in Zvonka.