Po napornih predprazničnih dnevih in mrzličnih pripravah na potovanje je končno napočil dan odhoda. V soboto 26. aprila, ob pol sedmih, smo se na ferajnu zbrali: Jolbe, Gorazd, Natalija, Zvonka, Nace, Igor, Špela, Mojca, Mark, Milan in Brko.
Pred ferajnom se je že kopičila prtljaga in jamarska ropotija, kuhinja v malem, šotori in nepogrešljiva jamarska pijača – pivo. Kmalu je priropotal naš stari znanec – minibus firme Yatras s šoferjem Francijem. Ko smo v avtobus spravili še zadnji kos opreme, se poslovili od Aleša in po nekaj neuspelih poizkusih končno “zalaufali mašino”, smo se odmajali na pot.Franci je vozil, mi pa smo pridno praznili pločevinke in tako smo se okrog enajstih poskušali izmuzniti skozi mejni prehod z Madžarsko, Pince. Pa ni šlo. Kljub šoferjevemu prigovarjanju so nas slovenski cariniki poslali nazaj. Ker smo bili optimisti, smo se zakadili na mejni prehod Dolga vas, a nas tudi tam niso marali. Malce pobiti, pa vseeno židane volje, smo po trideset kilometrskem ovinku brez zapletov okrog enih prečkali mejni prehod Hodoš.
Ker smo imeli v načrtu ogled nekaterih hidrotermalnih jam v Budimpešti, nas je čas že pošteno preganjal. Avtobus namreč ni zmogel več kot 80 km/h po ravnem. Bili pa smo vesela družba in se nismo dali motiti. Pili smo pivo in grizljali arašide, ko je nekaj zaropotalo, minibus pa je začel plesati po cesti. Ustavili smo se in vsi v en glas ugotovili – guma! Franci je začel kleti in je hodil okrog avtobusa kot mačka okoli vrele kaše. Preostali smo že zavihali rokave, Franci pa je še kar stokal in nekaj brkljal po avtobusu, dokler nismo ugotovili, da s seboj nimamo niti enega samega izvijača, kaj šele, da bi imeli ključ ali dvigalko. Zdaj smo tudi mi podaljšali nosove in začeli mrzlično iskati rešitev.
Po nekaj neuspelih poskusih smo ustavili dva Avstrijca, ki sta se smeje čudila naši nebogljenosti, potem pa sta Igorja in šoferja odpeljala do najbližjega mehanika, kakih 25 km daleč. Mi smo medtem seveda pili in se zabavali nad začudenimi pogledi mimoidočih. Na srečo sta se Igor in Franci z mehanikom vrnila, preden sta Gorazd in Milan s podrtim deblom poskušala dvigniti avtobus. Mehanik je za 50 DEM in dve pivi zamenjal sprednjo desno gumo in mimogrede ugotovil, da nam manjka olje. S črnim madežem, ki se je naredil pod kabino vsakič, ko smo se ustavili, si še ni nihče belil glave. Z zavidljivo hitrostjo smo se po dveh urah in pol zapeljali do najbližje bencinske črpalke, nalili 3 litre olja in ugotovili, od kod črn madež nafte na asfaltu: ena od visokotlačnih cevi za gorivo ni dobro tesnila in ob prižganem motorju je nafta veselo škropila naokoli. Ker pa še vedno nismo imeli nobenega orodja, smo se nemočno podali na pot v upanju, da bomo nekje dobili rezervno gumo in kupili orodje.
Ravno smo se navadili, da spet nadaljujemo pot in ni še minilo pol ure, ko je nekaj strahovito počilo, škatla se je nagnila na eno in nato še na drugo stran in se počasi ustavila. Nagnetli smo se okrog desne sprednje gume in nemo strmeli vanjo ali v kar je ostalo od nje. Preostanek je bil podoben scefrani črni gmoti. Ups, zdaj smo pa v kaši! Začela se je reševalna akcija: v bližnjem poslopju smo si izposodili dvigalko, zamenjali sprednje prazno kolo z enim od zadnjih štirih koles, vrnili dvigalko in se počasi odplazili proti najbližjemu vulkanizerju. Zapeljali smo se na prazno, zapuščeno dvorišče, kjer razen ogromne pasje zverine pred velikimi vrati, ni bilo znakov življenja. Kmalu pa se je prikazal gospod, ki je presenetljivo hitro doumel za kaj gre, po telefonu poklical mehanika in ta se je že čez pol ure prikazal s celo družino in še enim pomočnikom. Vsa ceremonija menjavanja gum pa se je raztegnila na cele štiri ure in okrog devetih zvečer smo z dvema novima sprednjima gumama in eno rezervno ter s polno mero optimizma odrinili v noč. Nove gume in njihova menjava je šoferja olajšala za 200 DEM. Med drugim je Franci zategnil matico na visokotlačni cevi, tako da nismo več izgubljali nafte.
Ker je šofer obljubil, da bo vozil celo noč, da bi prišli pravi čas na Slovaško, smo se počasi začeli pripravljati na dolgo nočno vožnjo. Kmalu so se po avtobusu začele širiti neprijetne vonjave. Ustavili smo in odprli pokrov motorja. Nafta je veselo “špricala” iz neke druge visokotlačne cevi. Z muko smo se pripeljali do najbližje črpalke. Tam je Milan iz prtljažnika “po naključju” potegnil komplet čisto novih cevk in naslednjo uro in pol smo se zabavali z menjavo oporečne cevi. Končno tudi nafta ni več uhajala in lahko smo odrinili z malce ironije v mislih: Koliko km nam bo uspelo prevoziti brez okvare?
Minibus je potonil v spanje in kar nekaj časa smo mirno pluli po avtocestah, dokler nas ni v centru Budimpešte ustavil policaj, ker smo prevozili rdečo luč. Tam se je Franci nekaj časa pregovarjal, mi pa smo izkoristili premor za pretegovanje okončin. Po dvajsetih minutah čakanja je šofer plačal 20 DEM in odpeljali smo se naprej. Sledila je dolga, dokaj mirna vožnja do slovaške meje na mejni prehod Salgotarjan. Ura je bila pet zjutraj. Ker smo imeli samo pivo in nič bolj konkretnega za nazdraviti, nas je Madžar brez zanimanja spustil naprej.
Nedelja, 25.4.
Končno smo se znašli na Slovaškem. Začelo se je daniti in tudi mi smo se vsi polomljeni, a dobre volje pretegovali in mežikali v nov dan. Čez kakšni dve uri smo pripotovali v Rožnavo, kjer naj bi se srečali s slovaškimi jamarji. To se je tudi zgodilo. Nekaj po osmi uri smo spoznali Bercija Šturmana in njegovega prijatelja Janija. Po prisrčnem pozdravu sta nas peljala v štab – to je v bajtico, v kateri smo bivali naslednjih nekaj dni. Spoznali smo tudi lastnika našega začasnega doma in njegovega sina, jamarja. Dogovorili smo se, da si po naporni nočni vožnji vzamemo prosto do enih.
Ob pol dveh smo že veselo ropotali proti turistični jami Domica, za katero je značilno, da je pol jame na Slovaški, pol pa na Madžarski strani. Jama ima zanimivo oblikovane hodnike in veliko različnih kapniških tvorb. Imeli smo smolo, da ni bilo dovolj vode za vožnjo s čolnom, a smo bili vseeno navdušeni.
Na poti proti Rožnavi, smo se ustavili še v eni turistični jami, Gombasecki. Najbolj smo se navduševali nad več kot dva metra dolgimi makarončki ali špagetki, ki so viseli z lepo zasiganega jamskega stropa. Po tem ogledu nam je vsem že pošteno krulilo v želodcih, zato so nas naši gostitelji peljali jest v edini odprt lokal v mestu, v Motel. Ko smo se najedli ocvrtega sira in pomfrija, ga poplaknili s pivom in za vse skupaj še mastno plačali, smo se odpravili proti tretji jami, Krasnohorski.
To je horizontalna, neturistična jama, katere vhod je le kakih 300 m oddaljen od našega prebivališča. Ob pol sedmih zvečer smo se zbrali pred vhodom vsi, razen Brkota in šoferja in veselo odkorakali v približno 2 km dolgo jamo, ki slovi po najvišjem stalagmitu na svetu, visokem 32 m. Velik del jame je en sam meander z nekaj stranskimi rovi in odtočnim sifonom. Ko smo si dodobra ogledali največji ponos jame, smo se spustili še do sifona in se nato odpravili proti izhodu. Naenkrat smo pred seboj zagledali velik oblak megle, iz katerega je prisopihal Brko s svojo mogočno razsvetljavo in en domorodec z brlečo baterijo. No, tudi Brko si je šel ogledat kapniškega velikana, potem pa smo jo vsi skupaj mahnili ven.
Zvečer smo ob pivu in lahki večerji skovali nekaj načrtov za naslednje dni, nato pa smo ob prijetni toploti odprtega kamina vsi potonili v spanec. Eni v tihega, Brko pa se je odločil za bolj glasno varianto in tako je bila druga noč za nekatere še bolj naporna kot prva.
Ponedeljek, 28.4.
Zjutraj okrog osmih smo se odpravili v Rožnavo, da bi zamenjali nekaj denarja in skočili na kavo. Ekonom Jolbe in Zvonka, s skupno blagajno, sta v bližnjem diskontu poskrbela za našo zalogo hrane in predvsem piva, ki je neutrudno hlapelo.
Kmalu smo s polžjo hitrostjo premagovali klance na Plešivicki planini, kjer se nam je obetala jama Zvoniva, globoka okrog 80 m in z veliko dvorano na dnu. Končno je mikrobus (tako so mu rekli Slovaki) prilezel do mesta, od koder smo morali nadaljevati pot peš. Opremili smo se z vso jamarsko ropotijo in odhlačali do 1,5 km oddaljenega vhoda v jamo. Francija in Brkota smo pustili pri busu.
Okrog dvanajstih se je v lep okrogel vhod, s premerom kakih sedem metrov, po naši novi devetmilimetrci začel spuščati Jani, potem pa smo se prvič po tako tankem štriku spustili tudi preostali in ugotovili, da je “čist fino”. Prvo brezno se po cca 40-ih metrih konča z nekakšnim naravnim mostom nad ogromno dvorano v obliki zvona (od tod tudi ime jame), na dnu katere je velik podor. S tega mostu smo se spustili še nadaljnjih 40 m in pristali kakšnih 15 metrov od podora. Jani nas je popeljal do t.i. Male galerije na eni strani in nato še mimo podora na Veliko galerijo, kjer stojijo trije mogočni stalagmiti, ki jih imenujejo trije kralji. Po dveh urah “bluzenja” po jami smo drug za drugim odplezali proti površju, kjer nas je čakalo toplo sonce in mrzlo pivo. Pri avtobusu smo obstali od presenečenja, ko je Brko odprl sod s karbidom in je bil le-ta zdrobljen na majhne koščke. Cele štiri ure in pol je Brko pridno tolkel karbid in zato si je res zaslužil pohvalo.
Okrog pol šestih smo se veseli in vsak s svojim pivom v roki odmajali proti 20 km oddaljeni Silicki ledeni jami, ki naj bi bila najnižje ležeča ledena jama na svetu. Ogledali smo si velik vhod, žal pa smo ujeli le še ostanke nekdaj mogočnih ledenih sveč, ki jih je toplo vreme že močno načelo. Tudi nas je že močno načenjala lakota, zato smo se odpravili v Rožnavo jest. Mali Veno, sin našega gospodarja, nas je peljal v neko restavracijo, kjer smo si napolnili želodce in se kar malce preveč navdušili nad njihovim vinom. V naši bajtici nas je čakal zakurjen kamin, tako da smo po običajnem večernem pivu sladko zaspali. Brko je spet poskrbel za “malo (veliko) nočno glasbo” in spet so imeli nekateri ponoči precej dela.
Torek 29. 4.
Po krajšem prepiru zaradi Brkotovega nočnega “žaganja” in zajtrku smo se odpeljali proti Rožnavi. Na poti smo se ustavili v Mavzoleju, grobnici kraljeve žene, operne pevke Františke. V mestu smo imeli dobro uro časa za pohajkovanje in z Igorjem sva zavila v Turistične informacije vprašat, če imajo v bližini kakšen notranji bazen. Tega sicer niso imeli, imeli pa so savno. Prijazna uslužbenka je zavrtela telefon in že smo bili domenjeni za deveto uro zvečer. Ko smo se ob enajstih dobili pri avtobusu, je najin predlog naletel na splošno odobravanje.
Nasmejani smo se odpeljali novi jami naproti. Tokrat je bila to Ochtinska aragonitna jama pri Ochtini. Tudi zdaj smo potrebovali kar dve uri, da smo se “pricijazili” po ovinkasti strmi cesti do omenjene jame. Ogledali smo si jo v manjši skupini ljudi pod vodstvom dveh “paznic”, kot jih je krstil Jolbe. Z odprtimi usti smo opazovali krasne aragonitne tvorbe in lepo izrezljane marmornate hodnike in rove. Jolbe se je skoraj razjokal od žalosti, ker ni smel slikati. Še vedno vsi prevzeti smo se poslovili od aragonitne lepotice in se po drugi poti odpravili proti Rožnavi.
Ustavili smo se na 612 m visokem Jablonovskem sedlu v restavraciji Koliba, kjer smo se nadejali domače hrane. Naročanje je bila prava loterija. Sama sem bila prepričana, da sem naročila “knedličke”, dobila pa sem močnik, ki pa niti ni bil tako slab. Tudi drugi so bili bolj ali manj presenečeni nad tem, kar so jim prinesli, najedli pa smo se vsi in s polnimi želodci nadaljevali pot.
Naša naslednja postaja je bila Turna nad Bodvou, kjer smo nameravali obiskati trgovino Meander. Njen lastnik, Gustav Štibrany, je bil naša prva zveza s slovaškimi jamarji. Okrog petih popoldne smo priropotali pred trgovino v neugledni blokovski soseski in Gustav nas je prisrčno pozdravil. Sledil je ogled trgovine, nakupovanje transportk, kombinezonov, podkombinezonov in drugih malenkosti. Po končanih nakupih smo se z Gustavom dogovorili za naše nadaljnje potepanje po jamah. Ker se nam je mudilo v savno, smo se poslovili in jo mahnili proti “domu” po brisače in preostale čistilne pripomočke.
Okrog pol desetih se nas je osem nagcev že vztrajno “cmavžilo” v savni. Po dveh urah izganjanja umazanije smo se vsi čisti in sijoči vrnili v bajtico. Premleli smo načrt za drugi dan in utrujeni zaspali. Brko je šel tokrat zaradi varnostnih razlogov spat eno nadstropje nižje, v vežo, kjer sta skupaj z gospodarjem ustvarjala svojevrsten duet.
Sreda, 30.4.
Jutra nam ni uspelo začeti tako zgodaj, kot smo si sprva zamislili, pa smo se vseeno kar kmalu skobacali iz toplih spalnih vreč. Najprej smo se ustavili v Rožnavi, da zamenjamo še nekaj denarja in obnovimo zaloge, nato pa se je začela tekma s časom. Minibus ni zmogel več kot 60 km/h po ravni cesti, po klancu pa se je mučil s 40 km/h. Ravno ko se je zdelo, da bomo šli lahko vsaj do vhoda Dobšinske ledene jame, sta nas na nekem klancu ustavila cestarja, češ, da moramo počakati. Po desetih minutah nervoznega čakanja smo končno nadaljevali pot in se odpeljali mimo ledene jame pri Dobšini proti Demanovskim jamam. Tam smo morali biti najkasneje do pol enih, čas pa je neusmiljeno tekel.
Ko smo prišli do parkirišča Demanovske jame miru, sva se z Igorjem pognala v galop po klančinah, ki vodijo do vhoda v jamo in v zadnjem trenutku prisopihala do recepcije. V nekaj sekundah smo se vse dogovorili in z gručo glasnih srednješolcev so nas peljali po jami. Res smo imeli kaj videti: velike dvorane, posejane s tisočerimi kapniki vseh oblik in velikosti, ter lepe hodnike, ki jih je izoblikovala reka Demanovka, ki se vije skozi jamo in ustvarja svojevrsten občutek življenja. Kapniki so vseh mogočih barv in barvnih odtenkov, srečamo pa tudi nekaj majhnih jezerc s kristalno čisto vodo. Vsi prevzeti od podzemnih lepot smo se po dobrih dveh urah vrnili na površje. Na naše razočaranje pa so zaprli že vse kioske z razglednicami ali kakršnimkoli slikovnim materialom o jami.
Ni nam preostalo drugega, kot da se odpravimo proti Demanovski ledeni jami, nekaj kilometrov stran. Ta jama je bila uradno še zaprta, Gustav pa nam je omogočil, da si jo ogledamo z njegovim prijateljem. Parkirali smo ob vznožju hriba in se začeli vzpenjati do vhoda. Napisa, razprostrtega čez pot, češ da je prehod prepovedan in smrtno nevaren, seveda nismo upoštevali. Še več: malo je manjkalo, da ga nismo vzeli kot trofejo na ferajn. Brez skrbi smo nadaljevali vzpon, dokler se malo pod vrhom po pobočju niso začele valiti skale in padati na pot. Zdaj se nam je posvetilo: jamarja, ki smo ju malo prej videli v strmini nad jamo, sta čistila nevarne in nestabilne skale v steni in jih metala v dolino. Od tod tudi napis. Ucvrli smo jo na varnejše mesto pred vhodom v jamo. Tam nas je lepo pozdravil eden o jamarjev in nas odpeljal po hrastovih stopnicah v podzemno ledenico. Kmalu smo se znašli v ledeni dobi. Jama je bila dobesedno prevlečena z ledom, krasili pa so jo tudi mogočni ledeni stebri, sveče in ledeni kapniki. Led je bil svež, gladek in resnično prozoren. Po enournem obhodu, nas je zopet obsijalo toplo sonce. Vodiču smo se zahvalili in se odkotalili v dolino.
Naslednja postaja je bil Liptovsky Mikulaš. Okrog petih smo parkirali v centru mesta in se zakadili v Turistične informacije, kjer sta nam dve prijazni mladenki pomagali najti poceni prenočišče in izbo z dobro domačo hrano. Spet smo igrali loterijo z jedilnim listom in na koncu zmagali: dobro smo jedli, še boljše pa pili, in to za slabih 600 SIT na osebo.
Okrog sedmih smo se pojavili na vratih hiše z zasebnimi sobami in se seznanili s prijazno gostiteljico. Razporedili smo se po hiši in se nazadnje vsi znašli okrog kuhinjske mize, kjer smo izpraznili zadnjo steklenico dobrega vina. Pijače je zmanjkalo, nam pa še ni bilo do spanja in padla je odločitev: gremo v vinarno. Tako se nas je osem najbolj žejnih zbasalo v bus in odpeljali smo se v mesto. Čisto po naključju smo parkirali pred Speleološkim muzejem, ki smo ga nameravali obiskati naslednji dan in z zanimanjem ugotovili, da bo odprt. Potem smo zavili v lovsko vinarno in po drugem litru vina se je razvnela živahna debata. Drugi gostje so nas radovedno poslušali, dokler se nismo rahlo majavi pobrali ven. V avtobusu pa smo užgali še eno domačo vižo in že smo se kobacali po stopnicah do svojih sob, kjer smo zaspali kot ubiti.
Četrtek, 1.5.
Po zajtrku smo poravnali dolg za spanje in se poslovili od gospodinje. Sledila je vožnja okrog umetnega jezera Liptovska Mara in ogled speleološkega muzeja v Liptovskem Mikulašu. Ob tako bogati zbirki raznorazne dokumentacije o jamah, od slikovnega gradiva do nekaj vrst nagačenih netopirjev, nas je postalo sram, da Slovenci pri 7000 jamah in 43 jamarskih klubih nimamo česa podobnega. No, napasli smo si oči, nakupili nekaj značk, knjig, revij in kamnov ter nadaljevali z vožnjo.
Levoča, naša naslednja postaja, je majhno, a lepo mestece s kar nekaj zanimivostmi. Ogledali smo si cerkev Sv. Jakoba z najvišjim lesenim oltarjem v Evropi, ki je delo rezbarja mojstra Pavla. Ker nas je čas preganjal kot vedno, smo si mestno hišo, muzej mojstra Pavla in turško hišo ogledali le z zunanje strani, potem pa odjadrali dalje. Pot nas je vodila v Spišske Podhradie in že od daleč smo zagledali hrib, na katerem stoji mogočen Spišski hrad. Avtobus smo pustili zastražen pred cigani ob vznožju in se začeli vzpenjati. Po polurnem sopihanju smo se končno znašli v samem gradu in ga pregledali po dolgem in počez. Najbolj smo bili pretreseni nad mučilnimi napravami, katerih delovanje je bilo zelo nazorno prikazano. Izmučeni in lačni smo se zapodili po pobočju in se zapeljali mimo Spišske Kapitule v Spišsko Novo Ves. Tam smo si napolnili želodce v restavraciji Sonata in spet poizkusili novo sorto vina. Ob osmih smo bili siti in pripravljeni na dveurno vožnjo do Rožnave.
V našem toplem prenočišču smo naleteli na prijetno presenečenje. Čakali so nas slovaški prijatelji in nam slovesno izročili videokaseto o Slovaškem krasu, nekaj plakatov in njihovih jamarskih revij Spravodaj. Tudi mi smo jim podarili naš Bilten, nekaj Naših jam, plakatov in majic z znakom našega kluba. Kmalu se je ob šariču (slovaško pivo) razvil prijeten pogovor in slovaški jamarji so izrazili željo, da obiščejo eno naših globljih jam. Pogovor se je zavlekel pozno v noč, zato smo se odločili, da ga nadaljujemo naslednji dan ob večerji. Vsak s svojimi mislimi smo se zavlekli spat.
Petek, 2.5.
Zadnji dan zjutraj smo si vzeli uro in pol za nakupovanje in obnovitev pivskih zalog. Avtobus smo obložili s štirimi zaboji piva, dvema kartonoma vina in nekaj hrane za večerjo.
Nato smo se zapeljali do vznožja hriba, na katerem stoji grad Krasnahorka. Podali smo se po kratki strmini in kmalu prišli do mogočnih vrat, kjer smo kupili vstopnice. Grad je zelo lepo urejen in napolnjen z bogatimi zbirkami porcelana, slik, starega pohištva in predmeti iz življenja kraljevega para. Ogledali smo si tudi kletne prostore z mučilnico in družinsko grobnico.
Ta dan nas je čakala še ena neturistična jama, v katero naj bi nas peljal Gustav. Okrog pol dveh smo se srečali pred trgovino in mu sledili do nje. Nekateri smo se stlačili v nove, drugi v stare kombinezone in podobleke. Vsi, razen šoferja in Brkota, smo se pogumno odpravili proti vhodu v jamo, iz katere je tekel prijazen potoček.
To je vodna jama in imeli smo pravzaprav srečo, da smo bili mokri samo čez pas, ne pa do vratu. Zakoračili smo torej v vodo, ki ima šest stopinj in ko je le-ta začela zalivati nekatere dele telesa, smo tulili kot Indijanci na bojnem pohodu. Od samega mraza prvih nekaj metrov nismo utegnili opazovati jame, potem pa smo se navadili. Jama je nekakšen meander, napolnjen z vodo, ki pa se po nekaj sto metrih spremeni v potoček, ki teče skozi celo jamo. Odleglo nam je, ko smo začeli tacati po nizki vodi in opazovati nenavadno oblikovane rove. Povzpeli smo se po lestvi do velike dvorane in naleteli na snežno belo, svetlečo se sigasto prevleko na tleh in si ogledali nenavadno velike kristale kalcita. Na poti proti izhodu smo srečali še veliko kolonijo na stropu čepečih netopirjev. Odleglo nam je, ko smo se skobacali iz težkih mokrih cunj in se okrepčali s toplo golaževo juho. Gustava je preganjal čas, zato smo se kmalu poslovili. Brko je imel še kratek tečaj vožnje avtobusa, potem pa smo se tudi mi pobrali.
V bajtici so se začele priprave na sklepno večerjo: narezek, pivo, sadjevec in še cela vrsta dobrot. Kmalu so se prikazali tudi Slovaki, vsak z dvema »piroma« pod pazduho in začelo se je dogajati. Zbijali smo šale in se pogovarjali pozno v noč. Napočil je čas slovesa in segli smo si v roke v upanju, da se kmalu spet vidimo. Mi smo se zavalili vsak na svojo posteljo in …
Sobota, 3.5.
Kava je zadišala bolj zgodaj kot ponavadi in začelo se je mrzlično pakiranje, pospravljanje, pometanje, čiščenje in »basanje« naše precej narasle krame v minibus. Poslovili smo se od našega zvestega gospodarja in se mu s simbolično vsoto 100 DEM oddolžili za trud.
Toda Murphy nam ni dal, da bi se odpeljali. Ko je Franci vžgal motor in pritisnil na plin, se ta nikakor ni hotel vrniti v prvotni položaj. Pa smo spet “šraufali”. Seveda še vedno nismo imeli nobenega orodja in sposoditi smo si ga morali od gospodarja, ki nas je prav nejeverno pogledal, ko smo ga prosili zanj. Še dobro, da se Jolbe spozna na TAM-ove minibuse in je uspel napako popraviti, drugače bi bili najbrž še danes tam.
Po dobrih dveh urah in pol smo že ropotali proti Madžarski, sprijaznjeni z mislijo, da bomo doma šele v nedeljo zjutraj. Da pa bi se stvar še bolj zavlekla, smo morali na slovaško-madžarski meji zmetati iz prtljažnika vso našo smrdečo, umazano jamarsko kramo, ki smo jo potem z užitkom prav počasi zlagali nazaj. Naša naslednja postaja je bila hidrotermalna jama v Miškolcu, kjer smo se nadejali tople kopeli v podzemlju. Ha, ha, ha. Najprej smo se gnetli v množici za vstopnice, potem se je ta pred vhodom še podvojila, dokler se niso točno ob dveh odprla vrata in reka teles se je zlila nekam v notranjost. Imeli smo srečo, našli omarico in se spravili v kopalke. Znašli smo se v nekakšnih hodnikih z vodo, kjer je mrgolelo ljudi. Zapodili smo se v mlačno vodo in se začeli “sprehajati” med množico, ker se plavati pač ni dalo. Toliko o plavanju v jami.
Nadaljevali smo pot proti Budimpešti in se vmes ustavili v nekem mestecu zaradi kosila. Po dobri hrani in kozarcu tokaja, smo se odpravili na maratonsko vožnjo proti Sloveniji.
Z Brkotom sva uspešno prekrmarila Budimpešto in že smo drveli proti Balatonu, nato pa na mejni prehod Hodoš. Še malo, pa bomo na domačih tleh, potem pa tudi, če »bus« razpade. Pa ni. Uspešno smo se pripeljali v Ljubljano okrog pol sedmih zjutraj in na ferajnu sklenili naše devetdnevno potepanje po Slovaški in njenih jamah. Še nasvet: preden greste na pot, četudi z avtobusom, poglejte, če imate s seboj orodje!
Sponzorji odprave:
KAGRA d.o.o.
Papirnica Vevèe d.o.o.
ŠOU, Ljubljana
VW Motor sport Kalin
ANNAPURNA