Lukenjska jama

Na Dolenjsko, tja v okolico Novega mesta ali celo še naprej, nas pot bolj poredko  zanese. Tokrat sta nas pritegnila 35. obletnica delovanja novomeškega jamarskega kluba ter izpit JZS za pridobitev naziva mlajši jamar. Slednjega sta v Lukenjski steni uspešno opravila tudi Tomo in Igor Vrhovec. Še pred odhodom na izpit sem jima povedal, da je v neposredni bližini jama s sifonom in tretji, zadnji izvir ponikalnice Temenice. Tega, da naj s sabo vzameta tudi potapljaško opremo, jima nisem omenil, saj se jima je zdelo samo po sebi umevno.

Luknja

Luknja je zatrepna dolina reke Temenice in je zavarovana kot naravni spomenik. V njej so zanimivi kraški pojavi: Lukenjska jama, Jama za gradom, manjše naravno okno, velika udornica in gotovo boste tu našli še kaj. Lukenjska jama je arheološko najdišče, kjer je izkopaval Franc Osole. V letih 1975-76 in 1980-81, je v usedlinah odkril ostanke poselitve iz starejše kamene dobe (pester inventar orodij iz kremena), v zgornjih plasteh pa ostanke mlajših kultur vse od eolitika, bronaste in železne dobe do rimskega časa.Tu so tudi razvaline nekdaj mogočnega gradu Luknja, katerega lastnik je bil svoje dni tudi nam znani Erazem Predjamski. Grad je bil po 1. svetovni vojni zaradi davka na strehe razkrit in prepuščen propadu. Ob zajezenem izviru sta hidroelektrarna ter ribogojnica. Za ogled Luknje so markirane obhodne krožne poti.

V izviru Temenice

Tomo je opravil potop v zajezenem izviru, kjer naj bi poleg  Temenice pritekale na dan tudi podzemne vode Dobrniškega in Globodolskega polja. Zaradi močnega toka in velikih podornih skal se ni mogel preriniti v sifon.

Pred jamo je manjši, stalen izvir, katerega vodno zaledje ni znano. Jama ima dva vhoda. Za vhodnim delom se odpre prostorna dvorana, ki se za sifonskim jezerom konča z manjšo kapniško dvorano. Po obilnejšem deževju voda v jezercu naraste in zalije jamo. Zahodni del jame je višji in zato suh. Jama je pomembno prezimovališče netopirjev.

V sifon se je prvi potopil Tomo, iskal, iskal in kot običajno našel; tokrat zelo ozek prehod iz jezerca v sifon ter po slabih 40 m izplaval v rov na drugi strani. Ogledal si je del jame ter se vrnil nazaj. Isto je ponovil Igor Vrhovec. Dogovorili smo se, da se vrnemo prihodnjič, rov raziščemo in izmerimo. Ta prihodnjič je bil že naslednji dan. Skozi sifon smo se podali: Tomo, Matej, Igor Povšnar, Špela in jaz.

Podrobnejši opis novih delov

Po izhodu iz sifona pridemo v suh rov višine in širine dva metra, ki se blago dviguje. Na stropu opazimo krajše stalaktite, tla pa so delno zasigana. Pravzaprav gre za kompaktno skalo v obliki manjših ponvic (spominjajo na plitvejše škraplje), ki so na spodnjem robu prevlečene z zlatorumeno sigo. Skala je črna. Pri točki 4 je luža kristalno čiste vode. Tod je jama najlepše zasigana. Na levi visi lep stalagmit, katerega konica še ne dosega gladine vode. Še bolj levo je 2 m debel in meter visok jamski steber, tla okrog njega pa so prekrita s sigo. Pri točki 5 opazimo v stropu ostanek fosilnega rova. V bližini točke 8 visi s stropa več cevčic (makarončki). Najdaljša med njimi meri 41 cm. Dvoranica cevčic je nekoliko dvignjena in očitno je visoka voda ne zalije, saj cevčice niso polomljene. O dinamiki pretakanja vode pričajo zablateni prodniki pod manjšo stopnjo pri točki 6. Zelo zanimiv je rov med točkama 12 in 7, v katerem najdemo na stropu en do dva cm dolge in kot nit tanke helektite. Pri točki 9 je rov visok 4 m in se ponovno blago dviguje v dvoranico, ki se razdeli na dva dela. Oba pripeljeta do 3,5 m globokega brezna. V dvoranici je nekaj do 1 m visokih in 10 cm debelih stalagmitov. Pred točko 13 je brezno, ki navpično pada do vode, nad njim, z desne pa pada sigov slap. Pod stopnjo (za točko 13) suh rov preide v vodni. S stropa visijo stalaktiti, ki pri točki 14 skoraj zaprejo rov. Ti so visoki do 4 m, tako da je razdalja med vodo in sigo le pol metra v višino. Za to ožino je dvorana zalita z vodo. Dolga je 14 m, široka do 5 in visoka do 10 m. Na skrajnem desnem koncu dvorane je strmo blatno pobočje. Od tu se jama nadaljuje s sifonom. Tomo je edini preplaval drugi sifon in si ogledal del jame za njim. Dejal je, da je jama zelo razvejana in da nas čaka še veliko dela.

Zunaj je deževalo. Deževalo je tudi dan poprej. V jami smo bili štiri ure in v tem času je nivo vode pred jamo narasel za pol metra. Iz stranskega izvira (za vogalom, 50 m od vhoda), ki je bil ob vstopu v jamo še suh, pa je tekel že zajeten potok. Vode izvira Temenice so bile blatne, medtem ko je bila voda iz stranskega izvira in izvira pred jamo popolnoma čista. Tudi vode v obeh sifonih so bile “čiste”.

Pred jamo sta nas pričakala radovedna novomeška jamarja Andrej in Zdravko ter novinar Radia Slovenija. Povabili so nas v prijeten lokal, kjer smo ob kuhanem vinu pokramljali o novih raziskavah, s katerimi smo Lukenjsko jamo podaljšali za 220 m.

Igor Perpar

Leave a Reply

Your email address will not be published.