Izrael 1996

Med prvomajskimi prazniki 1996 smo se odpravili na obisk Republike Izrael. V ekipi je bilo sedem članic in članov JKŽ. Kljub tamkajšnjemu rožljanju z orožjem in kljub črnim, zloveščim prerokovanjem s strani slovenskih “poznavalcev tamkajšnjih razmer”, ki so nam vedeli povedati celo to, da nam bodo tam Arabci pa tudi Judje obrezali onega in odgriznili jajca, smo obiskali kar lepo število kraških objektov, predvsem podzemnih jam in ostali v enem kosu.

Potikali smo se po vseh mogočih soteskah (vadijih), lebdeli smo v nenormalno slani in topli juhi – Mrtvem morju, podoživljali biblične zgodbe in nezgode.  Na ozemlju vroče Palestine, v Judejski puščavi, smo v jami Mearat Sela odkrili celo nekaj novih jamskih rovov in manjšo dvorano ter dokazali izraelskim jamarjem, da nimajo pretiranega smisla za odkrivanje novih rovov. Seveda, saj v jamah dve tretjini svojega obiska posvetijo izključno spanju (brez šale, res spijo, saj je v jamah cca 25 stopinj C in je tako vsakršno gibanje po jami izredno naporno). V taki vročini ti preostane le, da sedeš, stegneš roke, jih nasloniš  na kolena, glavo pa nagneš predse, plitko dihaš in počivaš, se hladiš…čas teče… zakinkaš… prava kopija izraelskega  jamarja, če le nimaš obutih gojzarjev, temveč poletne sandale, kakršne nosijo v Izraelu. Spalne bolezni smo se seveda nalezli tudi sami.

Še to – petnajst dni smo jedli čičeriko v vseh mogočih agregatnih stanjih. Ta mala, čudovito nagubana stročnica, križanec med grahom in fižolom (botanično pa popolnoma nekaj drugega) nam je, poleg strastnega, glasnega prdenja, dajala moč za klatenje po širnem Izraelu. Prav vsako jutro smo jo zaužili vsaj v obliki mazave paste pod imenom Houmus. S termini je pač tako:  pri nas, v Evropi, humus nastaja iz blata oz. drekov, kot končnih produktov prebave, na Bližnjem vzhodu pa čičerikin slastni houmus vstopa v proces prebave skozi prva vrata – usta. Čičeriko srečaš skoraj v vsaki izraelski jedi, vsem pa najbolj tekne v obliki ocvrtih kroglic. Z njimi in pa skupaj z na kocke narezanimi kumarami in paradižnikom ter pekočimi feferoni napolnijo žepke okroglih, stisnjenih hlebčkov kvasnega  kruha, imenovenega  pita. Tej jedi pravijo falafel in če v te napolnjene žepke naliješ še  jogurt, se ti prikaže…mmmm… njam njam njam… Izraela brez falafela ni. Večni nasprotniki, Arabci in Židje so si v tem edini, falafel je kralj, pita shawama (pita, ki je poleg preostalih dodatkov napolnjena še s koščki ovčjega mesa, ki so nastrgani z velike kepe mesa, ki visi nad žarom) je kraljica. Svetovni znanec, McDonaldov hamburger, je v primerjavi s falafelom in shawamo navaden, brezkrven siromak. Izraelci sicer imajo svoj McDonald’s, le da veriga restavracij s hitro prehrano nosi naziv McDavid…

Kljub temu, da smo prišli iz dežele pijančkov, pa nismo na svetih tleh popili skoraj ničesar. Kaj moreš, ne gre… še tako vesel, pa žejen pivec se v Izraelu ne bo izkazal. Nimaš kaj, Musliči in Židje tovrstnega opoja ne poznajo, pijače je malo, prevroče je, kar zamalo se ti zdi vse skupaj, zato raje natepavaš njihove olive in datlje… o, seveda ne pozabimo na slastni houmus, potresen z zaatarjem… njam!

Republika Izrael je izredno zanimiva država, dežela polna nasprotij. Ta puščavski konec sveta si lastijo tri svetovne monoteistične vere in neprestana bitka med njimi se odraža v vsem, kar biva ali stoji v Izraelu. Nenehne krvave vojne trajajo že vsaj 6.000 let, o miru seveda ne duha ne sluha, pa saj miru tako ali tako ne bo nikoli – in to smrtno resno.

Izrael 1996. Foto: Tibor Gedei

Zgodba o nastanku Izraela je ena najbolj presenetljivih dram našega časa. Izraelci so danes v veliki meri strnjena družba z zelo samosvojim družbenim sistemom in hebrejsko kulturo, ki se je ohranila v vseh stoletjih izgnanstva in razkropljenosti po svetu. Izrael je država, kjer se Židje, ki so lastniki gospodarstev celega sveta, skratka kapitalisti non plu ultra, ukvarjajo s čisto obliko komunizma –  življenjem v kibucih.

Gre za naselja, obdana z visokimi neprehodnimi ograjami, v katerih so stanovanjske hiše, male tovarne, farme piščancev, skupne jedilnice, sinagoge, bazeni in še in še – skromni svet v malem. Nihče ne potrebuje denarja, nihče niti ne čuti potrebe, da bi se odpravil na pot od tam; krog potreb je sklenjen sredi kibuca. Le zunaj za ograjo je negotov svet, ki si ga delijo z Arabci, je dežela, ki so jo Židje uradno dobili nazaj šele 1300 letni Alahovi nadvladi nad temi, njim obojim svetimi kraji. Židje se  gibljejo po državi oboroženi, saj ves čas vlada stanje: “Ne mir ne vojna”. Z ramen jim visijo puške, brzostrelke, za pasovi pištole.  Ob vsaki najmanjši izraelski skupini otrok se sprehaja vsaj en oborožen stražar. Izraelci se imajo za velike domoljube, saj povsod vise, tudi z drvečih osebnih avtomobilov, njihove modro-bele zastave z Davidovo zvezdo. Še to: ti ljudje so nori čvekači; prav vsi, resno mislim, non stop telefonirajo! Brez mobilnih telefonov in neznanskega števila telefonskih govorilnic si današnjega Izraela ni moč predstavljati.

Kdor ima denar, ima oblast. Palestinci denarja nimajo. To je druga plat Izraela.  Palestinci, socialno popolnoma  odvisni od Židov, čakajo na vbogajme sosednjih arabskih držav, ki jih imajo pogosto za odpadnike. Židje ves čas dvomijo v palestinsko lojalnost skupni državi, Palestinci pa obsojajo izraelski ekspanzionizem in udarce nespretno vračajo. V času našega potovanja so Palestinci dobili popoln politični in policajski nadzor nad mestom Ramallah, dogodek bučno proslavili, pa kaj, ko so naslednji dan s sklonjenimi glavami odšli na slabo plačano delo v židovski del Jeruzalema. Palestinci se enostavno ne morejo ves čas boriti proti izraelski državi, ne morejo pa se tudi popolnoma vključiti vanjo, no ja, pa saj Judje prav nič ne hlepijo po tem. Na vsake toliko kvater se prenapetim arabskim mladeničem popolnoma zmeša v glavah in izvedejo lastni džihad – prelevijo se v ljudi bombe, usedejo se v prepoln avtobus Izraelcev, nekaj časa občudujejo panoramo mesta, npr. Tel Aviva, nato pa stisnejo magično stikalce, ki jih popelje naravnost v naročje Alaha… Neprestano pripravljena  izraelska vojska se zgane. Palestinci na zasedenih ozemljih vzrojijo, pride do nemirov, padajo nove žrtve…

Potopis brez pregleda našega dela ne bi bil popoln, zato sledi oris naše izraelske poti  po dnevih. Pazi zdaj:

Sobota, 27. 4. 96

Ob 15.00 zbor na ferajnu. Ob 16.00 odhod iz Ljubljane in prihod na Dunaj, zvečer »checkiranje« na letališču pod budnim očesom izraelskih vohljačev in tajnih agentk, presneto čednih deklet z velikimi ritmi, ki nas zaslišujejo. Letalo izraelske družbe ELAL stoji popolnoma osamljeno daleč stran od letališke zgradbe. Družbo mu delata le izraelski ofenzivni vojaški transporter in, če se ne motim, en manjši tank. Z Židi ni šale!

Nedelja, 28. 4. 96

Polet letala. Prihod v Tel Aviv ob 6.00, srečanje z izraelskim jamarjem Reijem Razom, našim vodičem. Najetje WV kombija Caravelle. Ogled centra Tel Aviva, kopanje ob obali Sredozemskega morja; potem delovni obisk jame MIN’HERET HERZELIA (tik ob obali Sredozemskega morja), delno kraškega, delno pa umetno skopanega rova (akvadukta) med dvema dolinama, ki se uporablja kot odtočna cev za naraslo vodo iz više ležeče doline.  V vhodni dvorani srečanje s fruit netopirji.

Izrael 1996. Foto: Tibor Gedei

Te leteče miši dosegajo velikost naše vrane, režijo pa se ti v »fris« kot dvojica Beavis & Butthead. K sreči ti velikani niso krvosesi, temveč vegiji. Natepavajo greipfrute, grozdje; sklepam, da najbolj uživajo ob rabutanju čičerike.

Zvečer spanje v field schoolu (tip manjšega mladinskega naselja, ki je nekakšna šola v naravi – zadeva je seveda ovita z grozljivo bodečo žico) na HAR GILOU, na vrhu griča, ki stoji na zasedenem arabskem ozemlju v bližini Jeruzalema.

Ponedeljek, 29. 4. 96

Skupen obisk starega mesta Jeruzalem, obisk GIHONSKE jame s studencem v prastarem Davidovem mestu, obisk podružnice SPNI (organizacija je sorodna naši planinski zvezi), “zadnja normalna” večerja (steak požrtija v gostilni argentinske mafije; veriga gostiln nosi ime El Gaucho) v centru sodobnega Jeruzalema. Nočitev na HAR GILOU s prečudovitim razgledom na novi del Jeruzalema, s tremi  markantnimi  stolpi v ozadju.

Torek, 30. 4. 96

Izrael 1996. Foto: Tibor Gedei

Obisk I.C.R.C. (Izraelski jamski raziskovalni center) v ortoreligioznem mestecu Ofra. V Izraelu se z raziskovanjem jam ukvarja le nekaj deset ljudi; jamarskih klubov ni, kljub temu, da kraških objektov ni malo. Nacionalni konjiček je arheologija, saj je prav vsak kamen vir zgodb o ljudeh, ki so tu kovali civilizacijo. Skok na Oljsko goro in v Jeruzalem. Vožnja mimo Hebrona proti židovskemu mestecu KARMEL, ki leži sredi Judejske puščave. Mestece, bolj vas, s tipskimi montažnimi družinskimi hišicami  je seveda opasano z bodečo žico. Po pusti makadamski cesti, ki se vije ob tej ograji, vso noč patruljira vojaški džip. Nekaj kilometrov stran stoji arabska vas. Siromašni prebivalci le-te se ukvarjajo s kozjerejo. Kako uboge živali pridejo do krme sredi kamnite puščave, mi ne bo nikoli jasno.

Delovni obisk jame MEARAT SELA, kjer smo izmerili vhodne dele, potem odkritje 12 m rova v drugi dvorani. Jama se nahaja na vrhu griča, visečega nad kanjonom, v katerem se ob dolgotrajnem deževju pojavi močan hudournik. Na dnu tega puščavskega kanjona je moč najti na kupe prodnikov  spoštljive velikosti. Vegetacije ni niti za pest.  Izredno razvejana jama z več vhodi, ki luknjajo celo področje vrha hriba, je najverjetneje nastala v nekdanji zaliti coni. Pred njo je opaziti na kupe odkruškov kremena, ki pa ne izvirajo iz te apnenčaste jame. Kakor marsikatera jama v Izraelu, je tudi ta služila kot zatočišče uboge raje pred podivjanimi vojskami, ki so sejale smrt po nekdanji Kanaanski deželi. Je že tako, da revež v vseh obdobjih povleče kratko. Kdo ve, koliko siromakov se je skrivalo v tej in njej sorodnih luknjah. Na koncu so bili tako ali tako pogubljeni zaradi nesoglasij med lokalnimi oblastniki.

V njej vlada neznanska vročina, družbo ji dela suh prah… suha grla, pomanjkanje vode, utrujenost… prenočevanje v šotorih v vasi KARMEL.

Sreda, 1. 5. 96

Vožnja proti severu Judejske puščave, potem 6-urni trekking skozi izredno slikovit kanjon WADI KELT, ki je vsa stoletja služil najstarejšemu mestu na svetu, Jerichu, za dotok pitne vode. Skozi kanjon se še danes vije akvadukt, le da voda v njem ni neoporečna.

Tik pred mrakom obisk bibličnega, mističnega hriba HERODIUMA, umetno postavljene gore na robu judejske puščave, na katerem si je dal židovski kralj Herod postaviti utrdbo. Starodavni tirani so bili pretkani psihologi. Umetni hrib, ki se vidi daleč daleč naokoli, vzbuja grozo in spoštovanje obenem. Raja mu je enostavno morala biti podložna. Pred odhodom v Izrael sem se pregulil skozi množico knjig o Sveti deželi. Dognal sem, da razen kralja Savla s sinom Jonatanom v Kanaanski deželi ni bilo vladarja, ki bi pošteno deloval v prid večno trpinčenemu judovskemu ljudstvu.

Spanje v field schoolu na HAR GILOU.

Četrtek, 2. 5. 96

Dvodnevna pot na sever dežele,  v zeleno Galilejo. Vožnja mimo Tel Aviva, postanek in ogled antičnega mesta in srednjeveške križarske utrdbe CEASAREAE, postanek v NAZARETHU z ogledom cerkve Marijinega razodetja in Marijinega vodnjaka, prihod v Tiberias ob Galilejskem jezeru; takojšen obisk jame BERNIKI z geometrijsko pravilnim elipsastim vhodom, ki se odpira visoko v previsni steni nad jezerom – morjem.

Izrael 1996. Foto: Tibor Gedei

Tudi ta jama je najverjetneje nastala v nekdanji zaliti coni. Tvori jo kompaktnejša, bolj dolomitizirana kamnina, kot smo jo spoznali v Judejski puščavi. Presenetila nas je s svojo razvejanostjo. Z užitkom smo si tudi malo oblatili gojzarje, saj jama premore nekaj blata. Neznosna vročina, otopelost,  ven, ven… To je bil prvi obisk jame, ki leži pod nivojem morske gladine.

Spanje v kibucu JIFTAKH, naselju ob izraelsko-libanonski meji , ki “slovi” po tem, da je ob nedavnih meddržavnih spopadih v njegovo neposredno bližino padlo največ hamasovih katjuš.

Petek, 3. 5. 96

Zajtrk v kibucu, potem vožnja proti skrajnem severu države s postankom v mestecu KIRYAT SHMONA, nato obisk slikovitega kanjona, pretkanega s številnimi slapovi NAKHAL LYONA, skok do izraelsko-libanonske meje GOOD FENCE. Ogled kraških izvirov reke Jordan v BANIASIH. Nato vožnja po Golanski planoti z enkratnim pogledom na Sirijo. Skok do Galilejskega jezera z obveznim kopanjem v njem. Spanje v kibucu JIFTAKH.

Sobota, 4. 5. 96

Sobotno leno dopoldne v kibucu. Kibuci so, sociološko gledano, eni redkih primerov uspešno formiranih brezoblastniških združb. Je pa z  ljudmi žal tako, da tudi pri njih ne more iti vse po maslu. Enostavno ne gre… v vsej človeški zgodovini je bilo tako: vedno se najde neki “gazda”.

Po kosilu krenemo proti Jordanu. Kanuisti veslaške sekcije Jamarskega kluba Železničar se s kajaki spustijo po reki Jordan, ki v spodnjem delu toka začuda podari celo nekaj brzic. Nato obisk GOLANSKE planote. Proti večeru obvezni falafel v dolini reke Jordan. Dolga nočna vožnja proti Judeji. “Spanje” v field schoolu v židovski naselbini OFRA, ki leži nedaleč od Nablusa na zasedenem arabskem ozemlju.

Nedelja, 5.5.96

Že navsezgodaj zjutraj obisk brezna HABOR HASINI, ki je pod pravim majhnem kraškim poljem. Jama, tipična kraška “štirna”, nas preseneti z nenavadno stalno nadelavo plezalne poti v 60-metrskem breznu – doživljenjsko pričvrščen, zavarovan stolp s kovinsko lestvijo. Čista grozljivka, zadeva spominja na rusko raketo, ki je po ponesrečenem vzletu zdrknila v ozko luknjo. Kot že napisano, jama je popolna “štirna”; na dnu kraljuje manjša blatna luža. Odhod proti JERUZALEMU; daljši ogled mesta.

Obisk legendarnega svetega mesta je seveda zgodba zase. Težko je popisati vse občutke, ki te prežemajo ob obisku starega mestnega jedra. Cittadelo mora vsak Evropejec vsaj enkrat v življenju podoživeti sam, nato naj sodi… mimogrede, v tem mestu je Mohamed kot edini smrtnik, ki je videl Alaha, s svojim konjem poletel proti nebu. Najbolj pobožnemu judovskemu mediju Iesusu Nazaretusu, krščanskemu božjemu sinu, so tu bedno sodili in ga nato usmrtili. Nabukaznedor je na tem mestu dal porušiti največjo židovsko svetinjo, tempelj, Jude pa je kot sužnje odvlekel s seboj v Mezopotamijo.

Je že tako, da vse te zgodbe izhajajo iz Biblije, Korana… in vse te knjige so z nekaj izjemami in miti zanesljivo zgodovinsko točne! Res pa je, da je z vero, ki prihaja iz Judeje, cel križ. Nekemu pueblo Indijancu iz S.Amerike Jeruzalem ne pomeni kaj dosti, prav tako ne pomeni sveta izraelska zemlja kaj dosti kakšnemu Aboriginu iz Avstralije. Zanesljivo pa kljub temu oba živita bogato duhovno življenje in njuna najsvetejša zemlja se najbrž nahaja v kakšni tihi zatrepni dolini, kjer počivajo njuni predniki, kjer biva njun bog. Verniki porečejo, da njuna mitologija nima nikakršne zveze s sodobno vero. Pa jo ima!

Tule ne nameravam oporekati krščanskim naukom ali dokazovati kaj nasprotnega. Vem pa, da tudi krščanstvo izhaja iz mitov, globokih zgodb o svetu in človeštvu, ki so jih resnici na ljubo dolga stoletja žal razumeli le dobesedno. Cerkev, kot aparat, je bila neusmiljena, zelo kruta glasnica le-teh. Danes je k sreči nekoliko drugače. Sporočila in nauki prastarih krščanskih mitov niso v natančnosti zgodb, ampak v tem, da nastanek sveta in naš obstoj kristjani dolgujemo Bogu. Aborigini, Hotentoti, izumrli Indijanci Maye, Kitajci??? Prav vsakemu izmed njih in nas se po žilah pretakajo danes pozabljeni, vendar zelo svojski miti…

Izrael 1996. Foto: Tibor Gedei

Krščanstvo je bilo Slovanom, vsaj na začetku, vcepljeno v glavo z ognjem in mečem. Danes le malokdo še pozna prastare slovanske mite in zgodbe o mogočnem Perunu, gospodarju groma in bliska, pa zgodbe o Vesni, o Živi, pa o rečnem bogu Hopunu, ki preži na hudobne ljudi, ki plavajo ali brodijo po vodi in jih potegne v smrt! To je naš panteon!!! Nama, bratoma Gedei, se poleg opisanih slovanskih mitov pretaka po žilah še kakšen azijski mit. Morda mit o mogočnem, pogumnem jezdecu, ki jaha na napol podivjanem konju, samorogu, sedeč na ponjavi, pod katero se mehča kepa surovega mesa za tatarski biftek. Kdo ve…?

V Izraelu se je zmračilo, na nebu so se pokazale prve tri zvezde, kar pomeni, da se je pričel nov dan! No, in v “začetku” tega novega dne se odpeljemo proti stari znanki, vasici KARMELU, kjer prespimo pod šotori.

Ponedeljek, 6. 5. 96

Obisk stare znanke: jama MEARAT SELA. Merjenje jame, odkritje novih rovov v približni skupni dolžini 55 m. Odkrili smo med seboj povezana dva vzporedna meandra. Začuda je v tem delu jame najti kar precej jamskega okrasja; ne manjka stebričev, pa stalagmitov…, le da je vse že dolgo nazaj umrlo, vse je tako prhko. To so resnično kapniki mumije. Tokrat je raziskovalna akcija tekla kot po maslu. Dobro smo bili pripravljeni na samo raziskovanje.

Vožnja proti Mrtvemu morju – najgloblji svetovni depresiji. Spanje v spalnih vrečah na plaži v EN GEDIJU.

Torek, 7. 5. 96

Jutranje kopanje – lebdenje v DEAD SEA. Plavati se enostavno ne da, voda je pregosta. Če želiš plavati prsno, te voda v hipu obrne in že lebdiš kot “štofeljc” na gladini. Kdor si ponesreči zmoči glavo, tako da mu gre voda v oči, je seveda goden za zdravnika.

Nato obisk dveh bližnjih, enkratnih kanjonov EN ARUGOT in NAHAL DAVID CANYON, nabitima s šolskimi ekskurzijami. Prečedna dekleta, vendar riti… V teh dveh kanjonih, naravnih rezervatih, je ob mirnih dneh moč poleg kozorogov videti še kakšnega puščavskega leoparda.

Potem obisk legendarne trdnjave MASADA – “junaški” spomenik židovskega ponosa – o tej stvari lahko vsakdo debatira z menoj ali mladimi prosvetljenimi Izraelci. Rade volje razložimo povode za častni skupinski  samomor zadnjih branilcev Masade, ki so se upirali večletnemu obleganju Rimljanov.

Proti večeru smo zakurili miniaturni taborni ogenj in nato zaspali sredi peščenega kanjona v puščavi.

Sreda, 8. 5. 96

Zjutraj obisk jame FLOUR CAVE, ki se nahaja v istem kanjonu Resnično si zasluži to ime. Gre za svetle peščenjake, plastovito naložene, suhe kot poper, vsak pljunek jih takoj preoblikuje. Če bi se vlila pristna slovenska nevihta, bi ves ta svet enostavno odplaknilo v Mrtvo morje, ki leži nedaleč stran.

Izrael 1996. Foto: Tibor Gedei

Nato obisk vrha (tja nas je pripeljal kombi) HAR SODOMA, najvišjega vrha daleč naokoli. Stojimo na približni lokaciji mističnih mest Sodome in Gomore. Potem obisk impozantne jame v soli: MALHAM ali I.C.R.C. SYSTEM. Gre za neverjetno razvejan jamski sistem, ki se razprostira v čisti soli. V svetu je znanih nekaj takih jam, vendar pa so ti objekti dolgi kvečjemu le po 50 m.

Nasproti jami MALHAM so druge pravi palčki, saj ta meri spoštljivih 5591 m. Prekrižarili smo jo podolgem in počez. Res je enkratna. S svojo posebnostjo in svojevrstno lepoto jo lahko postavimo ob bok katerikoli jami svetovnega slovesa. Ogledali smo si čudovite kapnike iz soli, poslikali orjaški slani monokristal, proti zadnjemu koncu jame pa nam je podarila 60-metrski(!)  kamin – brezno; spoštljivega premera – seveda iz soli. Proti izhodu nam je pričarala nov trik, gromozanski vhod v jamo, ki se lahko kosa s kakšno Vranjo jamo. Prisegel sem si, da v to jamo še pridem, zato bo natančen opis še v naslednjih Biltenih.

Nakup živeža v mestu DIAMONA. Prespali smo v bučnem beduinskem naselju BE’EROTU, v osrčju puščave NEGEV.

Četrtek, 9. 5. 96

Obisk kraškega belega kanjona EN AVDAT, kopanje v 2.800 let stari vodni cisterni sredi puščave na križišču prastarih beduinskih poti. Obisk geološkega raja CARPENTER’S HILL s famoznimi šesterokotnimi kvarcitnimi “poganjki”, ki so v širokem krogu nametani okoli hribčkov, ki spominjajo na ugasle vulkane. Priporočam ogled – kar takoj zdaj!

Potem obisk AMMONITE WALL – gre za 50×50 m široko in visoko steno, nagnjeno za 45%, iz katere zijajo fosili, veliki prazgodovinski oklepi mehkužcev brodnikov. Noro. Te živali so imele premer školjčne lupine vsaj 50 cm in te školjke so naložene po steni kot polena v skladovnici drv… naši daljni sopotniki v evoluciji.

Potem napol alpinistični vzpon v zanesljivih izraelskih sandalih na vrh osrednjega grebena, ki se vije čez RAMON CRATER, obisk prečudovito obarvanega kanjona na SAHARONIM PLATEAU z osamljenim drevesom, neko vrsto afriške akacije, iz katere teče rdeča kri. Spanje v tokrat popolnoma mirnem znancu BE’EROTU. Vse puščava NEGEV.

Petek, 10. 5. 96

Obisk tretje najvišje točke v Izraelu MT. RAMONA. Naš izraelski prijatelj si je tu dal malo duška. Izstrelil je nekaj rafalov iz svojega uzija, ki ga je, spretno skrivajoč, ves čas naše odprave nosil s seboj. Nato obisk jame EIN HAMEARA v neposredni bližini izraelsko-egiptovske meje. Žal se je izpridil, saj nam ni uspelo preplavati sifona! Na vhodu jame (sredi popolne puščave je v tej jami toliko vode, da se ne uspeš prebiti na drugi konec rova(!), potapljači JKŽ, rešite ugled našega kluba!).

Vožnja ob egiptovsko-izraelski večno zaminirani meji. Obisk čudovitega kraškega RED CANYONA, skok pod vznožje Salamonove gore, ki se koplje v smaragdni barvi. Pred nami pa se je končno odprlo morje, tokrat Rdeče morje. Večerni prihod v obmorsko mesto ELAT, izraelski Portorož z neznanskimi množicami luksuznih hotelov in debelih riti, tokrat ameriških in nemških, katere so na ta konec zvabile največje svetovne turistične agencije. Požrtija pri EL Gauchu, nato spanje v field schoolu ob obali Rdečega morja.

Sobota, 11. 5. 96

ALMOG BEACH – naravni morski rezervat s koralami ter živopisno floro in favno tropskih morij. Papagajke, pisane korale, gromozanski tropski ježki…k sreči brez morskih psov. Z najeto potapljaško masko sem bil osebno v vodi vsaj štiri ure neprekinjeno.  Med koralami smo se vsi potapljali kot neukrotljivi otroci, popoldne pa je v obalni »oštariji« pošteno teklo izraelsko pivo “Makabi” –  prav do noči. »Oštir«, ki je na koncu že govoril po slovensko, nam je laskal, da že dolgo ni imel tako hvaležnih pivcev in seveda zaslužka – kaj lepšega za židovsko srce. Kdorkoli se bo podal v Izrael, naj ve, da v Izraelu ni nič zastonj, ampak res nič, razen zraka. Židje brez misli o trgovini in dobičku ne preživijo niti minute, misel na zaslužek je pač religija številka ena, ti ljudje so iz takega testa – izbrano ljudstvo, živeče na obljubljeni sveti zemlji.

Izrael 1996. Foto: Tibor Gedei

Posvetilo se mi je ob dogodku pred Zidom objokovanja v Jeruzalemu. Gre za največjo svetinjo judovske vere, to je del še edino ohranjenega zahodnega dela zidu nekdanjega svetega templja, ob katerem Judje molijo in jokajo. V vseh judovskih srcih po širnem svetu ta zid pomeni najtesnejšo vez z Bogom. Stoji na koncu gromozanske ploščadi – praznega trga. Molišče, ki se razteza vzdolž 150m dolgega zidu, je s pregrado razdeljeno na ženski in  moški del. Stal sem daleč stran, nato sem z glave snel kapo, z največjim možnim spoštovanjem do molečih sem se temu zidu tiho približal, gruča mož je v svetem transu polglasno molila. Pa pristopi starejši, bradat, v posebno črno obleko napravljen mož, s še bolj črnim klobukom s krajci in me besno okara: ” Ej Ti, kapo takoj na glavo, kaj pa misliš, misliš, da si v cerkvi?” Hip zatem je začel klepetati z menoj prav prijazno, na koncu najinega pogovora pa mi je na njemu najbolj svetem koščku sveta rekel, naj mu dam kaj svojega drobiža, kar tako, meni nič tebi nič, da bo imel za domov… Kaj češ, tudi prijaznost v Izraelu stane; no, pa nič slabega misleč.

Rahlo opiti smo se odkolovratili do field schoola.  Že je dišalo po vrnitvi. Kratko spanje in nato…

Nedelja, 12. 5. 96

4.30 enotni klubski pobeg brez poravnanega računa za zadnjo prespano noč iz field schoola. S ceno so zadnjo noč res pretiravali, pa samo zato, ker field school leži tik ob obali Rdečega morja. Račun poravnamo kdaj drugič; ne bojim se, da bodo strošek v svojih finančnih knjigah razknjižili, preden bo poplačan. Ob 7.00 polet z letalom proti TEL AVIVU, nato polet proti FRANKFURTU. Še kasneje po zapletih na letališču in nevihti med letom nad Bavarsko nas je propelersko letalo Dash srečno dostavilo v CELOVEC. Sledila je še krajša vožnja s kombijem proti domu.

Za JKŽ smo se potepali: Igor, Špela, Jolbe, Zagi, Danijela in Klemen ter pisec teh vrstic in avtor fotografij – Tibor.

Sponzorji odprave Izrael 96:
Gostišče KRPAN, Logatec
Picerija GALIA, Logatec
RLS – merilna tehnika
Trekking Slovenija – SAGMEISTER
Foto SANJA
LORENCI, Trebnje
TOMC inženiring
ANNAPURNA, Ljubljana

Tibor Gedei

Leave a Reply

Your email address will not be published.