Afrika – Alžirija 1970

Pred odhodom izpred društvenega lokala na Pražakovi ulici 12.6.1970

Po mnogoletnih raziskavah domačega krasa smo že nekaj časa iskali možnosti, da bi si ogledali kraške terene tudi na oddaljenejših območjih in jih z raznih aspektov primerjali z našimi. Planinsko društvo Železničar je minulo leto praznovalo dvajsetletnico obstoja in svojega delovanja. Ta jubilej je želelo društvo proslaviti tudi s tem, da omogoči svojim organizacijskim enotam, med drugimi tudi svoji speleološki sekciji, delovno akcijo večjega obsega.

Eden naših članov, Andrej Kranjc, je nekaj časa delal v Alžiriji in sicer na arheološkem inštitutu v Amperu in tako imel priložnost, da spozna deloma tudi nekatera tamošnja kraška območja in njih problematiko.. Uspelo nam je priti tudi do podatkov iz alžirske kraške literature. Nekaj informacij o alžirskem krasu in o možnostih za ekskurzijo v Alžirijo smo mogli dobiti od slovenskih geologov, ki so začasno zaposleni v Alžiriji.Ker pa Alžirija niti ni preveč oddaljena od nas, posebno ne vzhodna Alzirija, ki je bila za nas predvsem interesantna, smo vsi kandidati za to akcijo soglašali, da obiščemo vzhodnoalžirski kras in sicer območja Velike in Male Kabilije in gorskih hrbtov severnega obrobja Sahare južno od Bouire in Setifa. Ta odločitev se je pokazala celo kot edina možna, ko smo izvedeli za vozni red trajekta od Palerma (Sicilija) do Tunisa. To je za nas najugodnejša vodna pot preko Sredozemskega morja na afriško celino. Ta zveza pa je le enkrat na teden. Povratek smo imeli rezerviran čez en teden in tako smo imeli na razpolago skrajno malo časa. Tudi zato smo si morali izbrati Tunisu najbližja in tako hitreje dostopna kraška območja vzhodne Alžirije. Zamudne formalnosti na tunizijskih in alžirskih obmejnih postojankah so nam še skrajšale že tako skopo odmerjen čas za delo v Alžiriji.

Alžirija, leta 1970

Najbolj zahodni večji kraj, ki smo ga obiskali na tem potovanju, je Bouira. Bouira je izhodišče za pogorje Djurdjuro v Veliki Kabiliji. Pogorje je tudi nacionalni park in je bilo naš glavni cilj. Do Tikjde, ki leži v osrčju Djurdjure na višini 1475 m in je izredno slikovito gorsko turistično predvsem smučarsko središče Alžirije, pelje lepa 32 km dolga asfaltirana gorska cesta. Tikjda, pod katero se razprostirajo bujni gozdovi ceder, okrog nje pašniki, nad njo pa se dotikajo neba skalne pečine, je bila naše tridnevno pribežališče in izhodišče do glavnih kraških znamenitosti Djurdjure (od 18. 6. Do 20. 6. 1970). Pogorje Djurdjure se razteza vzhod-severovzhodno od Bouire v takoimenovani alpski smeri vzhod-zahod in dosega absolutne nadmorske visine preko 2000 m, relativne pa ne dosti manj. Mestece Bouira leži na primer na visini 525 m. Najvišja vrhova sta Ras Timedouine z višino 2305 m, ki se dviga nad turističnim naseljem Tikjdo in nekoliko dalj vzhodno se vzpenjajoč i Lalla Kredidja z 2308 m.

Vhod v enega od 20 metrskih brezen

Od treh brezen, ki smo jih obiskali dne 19. 6. 1970 na kraškem platoju severozahodno od Ras Timedouina na višini približno 2000 m, je bilo najglobje brezno globoko približno 54 m, ostala dva le 20 m. Da ni tu večjih globin in večjih razsežnosti podzemnih prostorov, so seveda bistveni vzroki še močna tektonska pretrtost kamenin, ostra klima z močnimi in naglimi temperaturnimi ekstremi, delovanje zmrzali, sorazmerno obilne padavine, močni vetrovi, kar vse povzroča krušljivost karbonatnih kamenin in preprečuje tako obstoj večjih podzemnih votlin. Številne pa so manjše. V vseh breznih je v času našega obiska še ležal na dnu sneg. Vsa sredozemska območja so imela letos dolgo zimo in hladno pomlad in to smo mogli opazati tudi v Djurdjuri. Tu in tam so na osojnih mestih se vedno ležale krpe snega. Ni dolgo, kar se je od tu poslovila zima. Po podatkih iz literature vemo, da imamo zapadneje od tu celo podzemeljske jame s stalnim ledom, imenovane ledenice. Iz tega povzemamo, da je tu nasploh klima ostra. Kolikor manj obsežno je podzemlje, toliko bolj je pestra površina. Brezštevilne so površinske kraške oblike kot vrtače, lasti, škraplje, žlebičje, poči, zajede.

Okrog 3 km v zračni črti nekako vzhodno od Ras Timedouina dosežemo po nekoliko slabši gorski cesti preko 1700 m visoko ležečo krasno kraško uvalo, obdano okrog in okrog z višjimi skalnimi robovi, grebeni in vrhovi. Pri natančnejšem ogledu moremo opaziti, da je dno uvale po sredi nekoliko izbočeno in tako le navidezno enojna uvala je v resnici dvojna. Po tem vzvišenju dolinskega terena poteka cesta in obenem – razvodnica. Nekaj manjših izvirkov ob cesti odteka divergentno od ceste proti robu uvale, kjer so ponorna brezna. Ta dvojna uvala je izreden kraški fenomen. Le izjemoma moremo videti kot tu razvodje sredi neke kraške vglobine.

Načrt jame iz 70. let

Vhod v ponorno brezno Anou Boussouil

Še ena izjemnost odlikuje ta majhen delček alžirskega krasa. Eno od obrobnih ponornih brezen te znamenite kraške uvale je tudi najglobja doslej znana jama v Alžiriji – brezno Anou Boussouil – s preko 510 m globine (danes je jama globoka prek 1000 m, op.). V ilustracijo le naslednja primerjava: v klasični deželi krasa – Sloveniji – je bila najglobja jama čez 400 m dosežena šele letos (Pološka jama, ki jo sistematično in z vsemi razpoložljivimi sredstvi raziskujemo že več let). Lahko razumemo, da je Anou Boussouil res velik uspeh za Alžirijo. To brezno raziskujejo speleologi že od leta 1933. Nanj in na njegove eventualne zanimivosti pa so bili opozorjeni že leta 1918. Skoraj 520 m globoko dno brezna pa je bilo doseženo šele po večkratnih skrajno napornih raziskovalnih akcijah leta 1947. Geološki profil preko dvojne uvale nam kaže, če se tu, nasprotno kot v zapadnem delu masiva Djurdjure, skrasevanju podvržene plasti apnenca in dolomita razprostirajo skoro ali celo do podnožij gorovja.

Ko smo zapustili masiv Djurdjure, smo pot nadaljevali proti jugu oziroma jugovzhodu v severno obrobje Sahare in to preko naselja Bou-Saade do mesteca Biskre. Od Biskre smo nato potovali zopet proti severu do mesta Setifa. Severno obrobje Sahare predstavlja menjava gorskih hrbtov in prostranih vmesnih aluvialnih planjav, razprostirajočih se predvsem v smeri vzhod-zahod. Ti hrbti in ravnice se proti Sahari postopno vedno bolj znižujejo. Južneje dosegajo ravnice celo nivoje pod morsko gladino.

V smeri proti jugu prehajamo z visokogorske krajine v pustinjo in končno dosežemo že puščavo z vsemi njenimi karakteristikami. Količina padavin vedno bolj pojema, vegetacija postaja vse bolj skromna in pozneje tudi popolnoma izostane. Proti jugu je stopnjevana še insolacija. S tem je povezana tudi stopnjevana aktivnost vetra, kar vse povzroča močno mehansko razpadanje kameninskega substrakta in tako imamo pred seboj puščavo – kamnito ali peščeno.

Učinki tukajšnjih erozijskih in predvsem korozijskih procesov so zaradi prav specifičnih klimatskih pogojev – zaradi skrajno pičlih padavin, skrajno malo ali nič vegetacije, zaradi izrazito eolske aktivnosti – marsikje takorekoč zabrisani. Zato so tukajšnje kraške oblike drugačnega tipa. Razpoložljivi čas nam ni dopuščal, da bi sistematično opazovali ta tip krasa in ga nato primerjali z našim. V kolikor imamo tu površinske vodne tokove, so v glavnem hudourniškega značaja in tečejo le krajši čas po površini. Večji del leta so njih struge suhe, imenovane vadi.

Bežen ogled obrobja Sahare smo zaključili v Setifu. Od tu smo se napotili zopet dalje v smeri proti severu skozi slikovito sotesko Kerrata, kjer smo prečkali gorske hrbte Male Kabilije in nato dosegli obalo Sredozemskega morja pri kraju Les Falaises pri Bejaiji (Bougie). Cesta poteka od Les Falaises do blizu Djidjelli-ja tik ob strmi skalni obali. Ta del obale izgrajujejo pretezno apnenci in dolomiti in je prepoln kraških pojavov (Cote de Babors).

Načrt jame

Ena od največjih in najbolj znanih kuriozitet tega malega delčka alžirske obale je podzemeljska jama Le Grotte Merveilleuse, imenovana tudi Rhar Adim ali Dar El Qued. Urejena je tudi za turistične obiske. Odlikuje se poleg s številnostjo in pestrostjo kapniških oblik tudi s svojo izrazito belino.

Povratek do Djidjellija preko Constantina, Annabe (Bone-a), El Kale, Tabarke, Mateurja do Tunisa je predstavljal pravo dirko s časom. Do odhoda trajekta iz Tunisa dne 23. 6. 1970 ponoči smo imeli za ta del poti le dober dan časa. Vozili smo z redkimi prav kratkimi postanki tudi skoro vso noč. Na vožnji s trajektom preko Sredozemskega morja smo se naspali in nekoliko odpočili, nato pa po najkrajši poti hiteli zeleni Sloveniji naproti.

Udeleženci afriške ekskurzije 1970

Če poizkušam oceniti organizacijsko stran naše ekskurzije, sem vsekakor mnenja, da ni priporočljivo tvegati tako dolgo pot, tolikih naporov, toliko denarja za tako malo efektivnega časa za delo na cilju. Pri vsem tem moramo se priznati, da nam je bila sreča naklonjena. Avto je brezhibno deloval, imeli smo ves čas prekrasno sončno vreme s stalnim vetrom, ki je blazil vročino, nihče ni bil bolan ali imel kakršnokoli težavo. Sedaj si težko predstavljamo v kakšne nevšečnosti bi lahko zabredli, če bi, na primer, zamudili trajekt, ki vozi le enkrat na teden in ki je bil preteklo poletje že vnaprej ves zaseden do meseca septembra. V nekaterih situacijah je motila tudi prevelika heterogenost udeležencev, čeprav je bila do neke mere zaželena (razne stroke, porazdeljeno delo). Videli smo, da so se v posebo težkih okoliščinah pojavljale napetosti v medsebojnih odnosih in včasih neenotnosti pred odločitvami. Vse to je povečevalo že tako velike napore in to fizične (tudi po 27 ur voznje brez večjega postanka, redko manj kot 10 ur vožnje na dan), predvsem pa psihične (pot v več ali manj nepoznane kraje, odgovornost do mecenov, ki so nam omogočili to potovanje s posojilom avta, z denarjem, stalna skrb, da se kaj ne pripeti, da bi ne mogli izpolniti programa ali se ne bi mogli pravočasno vrniti, itd).

Kljub vsemu temu se lahko pohvalimo, da smo si ogledali na tej poti, sicer žal le bežno, kar tri tipe severnoafriških kraških pokrajin. Naš epilog na to potovanje je vseeno vroča želja, da se tja še povrnemo.

Nada Čadež

Leave a Reply

Your email address will not be published.