Po daljšem obdobju zatišja letos spet Ledenka. In to dvakrat.

Zaradi znanih razlogov smo, kljub odprtim možnostim na vsaj dveh koncih, v prejšnjem letu čeznjo skorajda potegnili križ. Želja pa je vendarle še vedno tlela in je potrebovala le pravo pobudo prave osebe. Ta se je materializirala z zanimanjem ajdovskega garača Roberta Reharja za obisk. Kot se za prave jamarje spodobi, prosjačenja in cincanja ni bilo. Z nekaj reklame na klubu, si je ob časovni distanci in splošno znani jamarski amneziji Ledenkinih globin zaželel še Peter Gedei iz firbca pa se nam je pridružil še Pačuli.

Novembrski vetrolom je podrl precej drevja, ki sedaj leži razmetano preko dostopne poti (foto: Peter Gedei).

Pot tja in nazaj je dolga. Zato je ob predpostavki česa več kot le obiska spanje v jami zelo dobrodošlo. Načrt je bil izmera brezna ter vodoravnih delov za ožinami BB pajsaž ter napredovanje v neznano v Šnopčkarju ali nad Blatom dvanastih ur. Z nekaj več volje morda celo oboje.

Zaradi s snegom bogate zime je bila vhodna kotanja še polna starih plazovin (foto: Peter Gedei).

Otovorjeni z vsemogočo opremo jasno nismo bili prav hitri. Tudi ponovno opremljanje in meritve novopoimenovanega brezna Zloba ter vodoravnega 3. pokojninskega stebra pod njim, so vzele svoj davek. Reharjev čut za socialna vprašanja je seveda zaslutil povezanost 3. pokojninskega stebra s Socialnim dialogom in jo brž tudi dokazal. Socialna stabilnost običajno skrajša pot do cilja in tudi v tem primeru jo je. Zato je srečni raziskovalec v svojem slogu brez ovinkarjenja svetoval naj postane to glavna pot v globino. JKŽjeci smo sicer leno pleme, vendar nas je teža imena predlagatelja kar sama pahnila po hrbtu, da smo izkašljali tisti “Khmm .. Ja valda”. Torej prihodnjič se širi prehod v katerem se je Pac poškodoval.

3. pokojninski steber se kiti z največjimi kapniki v jami (foto: Miha Staut).

Točka socialnega konsenza (foto: Peter Gedei).

V preostanku dneva smo se prežarčili k bivaku v Petnini in poskrbeli za bolj profani del življenja v jami ter odkrivanje čim bolj nemogočih mest za postavitev drugega šotora. S Petrom sva bila v spalnem smislu bolj komfortno opremljena. Zato je sreča spanja v na pol zloženem šotoru v rovu višine 60 cm in z glavo navzdol doletela naju.

Noč sva s Petrom prebila z glavo navzdol v na pol postavljenem šotoru (foto: Peter Gedei).

Zaspali smo zgodaj in sum, da spanje ne bo globoko in enovito je botrovalo zgodaj nastavljeni budilki. Kljub bojazni pa smo noč vendarle prebili v večinoma spečem stanju in se po zajtrku iz vsebine pretečenih SDOjev brž počutili šampionsko ter se v zagonu odločili za napad kamina v Šnopčkarju.

Šlo je za kakšnih dvajset metrov plezanja do police in petnajstmetrski prehod v poševni rov. Ta je ponovno pripeljal v nadaljevanje istega preloma, ki diktira smer spodnjemu delu jame. Rov z zaznavnim prepihom se v prelomu nadaljuje do naslednje tehnične ovire še kakšnih 50 m. Tam bi bilo preko strme plošče treba poplezati poševno navzgor do okna v katerem se sluti nadaljevanje. Volje med trasiranjem svežih sledi po novoodkritih rovih ponavadi ne zmanjka. Zmanjkalo pa nam je opreme in časa. Zato smo jo v dveh ločenih ekipah popihali iz jame in se pozno popoldne že greli na ponevihtnem soncu na hlodu pred jamo.

Plezanje kamina v Šnopčkarju (foto: Peter Gedei).

Z obljubo, da se vrnemo urediti bivak in urediti udobno in varno pot do bivaka smo se na Planini Viševnik srečali z ekipo tabora na Pršivcu. Pačuli je imel časa še dovolj. Izpod oblek puhtečega smrada pa se tudi še ni naveličal. Zato je iz naše akcije skočil direkt v taborski šotor in prihodnje dni prispeval še k splošni raziskanosti Pršivškega krasa.

Spodnji Petrov video povzema dogodke med julijskim obiskom jame.

 

Drugi del letošnjega obračuna z Ledenko se je odvil 17. 11. 2018 v zasedbi Robert Rehar in moja malenkost. Mož je držal besedo in res predlagal datum obiska. Vreme je obetalo morda zadnji suhi vikend v letu in priložnost sva pograbila.

Začudenje ob manjkajočih zapornicah nad Staro Fužino je bilo sprva sladko, ob spoznanju, da so verjetno odstranjene zaradi asfaltiranja odseka ceste Blato – Vogar pa se je sladkoba spridila. Nisva se vdala in od Blata preko Planine pri jezeru v ne mnogo daljšem času pripešačila do Planine Viševnik, kjer je bilo vse živahno, saj so Jele in kompanija Žirovcev spravljali les za kurjavo.

V jami sva se pomudila za namestitev novih temperaturnih data loggerjev in za nekaj obveznih fotografij, ki pričajo o stanju ledu v jami.

Obseg ledu na njegovem spodnjem robu 7. 7. 2018 (foto: Peter Gedei).

Obseg ledu na njegovem spodnjem robu 17. 11. 2018 (foto: Miha Staut).

V ožinah sva delala od 11:00 do 20:00. Del med Friedlovo spominsko sobo in breznom Zloba je sedaj zadovoljivo razširjen. Ureditvene posege bo potrebno izvesti še v prehodu v Dvorano socialnega dialoga, kjer bo delo verjetno precej lažje, saj večji del zahteva le odmik grušča do zadovoljive globine.

V BB pajsažah pred širjenjem (foto: Peter Gedei).

Tudi tokrat se stara navada poznih povratkov z enodnevnih akcij ni izneverila. Zjutraj sem še gojil ambicijo ujeti zadnji vlak proti Tolminu. Ta je skupaj z vlakom odpotovala iz Bohinjske Bistrice še preden sem zapustil jamo. Zato me je dobrodušni Robert domov zapeljal preko Tolmina, kamor sva prispela ob 0:45, on v Vipavo pa okrog 2:00.

Leave a Reply

Your email address will not be published.