Neuspeh Sneguljčinih snubcev

Obdobje božičnih in novoletnih praznikov je obetalo kar nekaj prostega časa. Snega po hribih ni bilo prav veliko in tudi vremenska napoved za prvi del praznikov je bila lepa in topla. Ker sem imel nekaj časa na razpolago, sem Hlišu predlagal obisk Sneguljčice. Kot osrednji raziskovalec te jame je tako povabilo seveda težko zavrnil.

O jami sem vedel, da jo je preteklo poletje v času trajanja jamarskega tabora na Kaninu odkril med sedaj javnosti zaprto kočo Petra Skalarja in Velikim grabnom. V tem času se je z različnimi ekipami vanjo podal kar nekajkrat in vsakič odkril kaj novega ali prodrl globlje tako, da ji je globina narasla na spoštljivih 300 metrov. To pa tudi za Kaninske razmere ni več kar vsakdanja čurka. Jama je svoje potenciale kazala tudi z znaki zelo močnih prepihov. Sneg se namreč pojavlja v večjih količinah prav do sedaj znanega dna, kar v sicer stopnjastem breznu lahko pomeni le, da v zimah z mrzlim zrakom jama skozi ta vhod močno srka zrak in snežne kristale vleče v nenadejane globine. Tako močno srkanje zraka je večkrat povezano z efekti dimnika z dovolj velikima odprtinama ali odprtinami na obeh ekstremih sistema. Ker v jamo pozimi vleče, bi v skladu s tem mehanizmom to moral biti spodnji vhod sistema.

Ker je bilo od mojega povabila do obiska jame še nekaj časa, je Andrej nabral še par pajdašev. Pridružili sta se nama Eneja Osterman novodiplomirana udeleženka letošnjega tečaja in Tina Bizjak mlada zdravnica, ki zadnje čase jamarsko simpatizira z JKŽjem.

Opuščeno kaninsko smučišče.

Opuščeno kaninsko smučišče.

Osrednji del ekipe se je odločil za kontinentalcem enostavnejši pristop preko Nevejskega sedla, saj se je od tam proti plačilu z žičnico mogoče povzpeti vse do Prevale. S smučmi gre dol samo. Naša družinica pa se je za praznike premaknila do Žabč od koder mi je bila njihova strategija napada sila nepriročna. Zaradi tega sem se v solo sestavu s slovenske strani povzpel po dostopnem kolovozu za smučišče do D postaje kabinske žičnice. Tako kot nekdanji kontrabandarji smo se z nekaj zamude vrh gore srečno našli in po opravljenih formalnostih eni s smučmi drugi pa peš nadaljevali proti jami, ki se nahaja morda 100 metrov od roba Velikega grabna.

Pod protivetrno ponjavo.

Pod protivetrno odgrnjeno ponjavo.

Namen akcije je bil pregled možnosti nadaljevanja v spodnjih delih jame, kjer smo po zelo vlažnem poletju in sorazmerno dolgi jeseni upali na taljenje snega v globinah. V pomoč termodinamiki je Andrej jamo zatesnil s ponjavo, ki naj bi preprečevala vdor mrzlega zimskega zraka in snega v jamo.

Nekatere plasti so zelo bogate s fosili megalodontidnih školjk.

Nekatere plasti so zelo bogate s fosili megalodontidnih školjk.

Skoraj cela jama je razvita vzdolž preloma v katerem se odpira tudi vhod. Res velika količina snega za sorazmerno ozkimi prehodi in številnimi odmiki od navpičnice je presenetila tudi mene. Zanimivo je tudi, da so v spodnjem delu nakopičene precej večje količine snega kakor v zgornjem. Proces srkanja bi bilo zanimivo opazovati med sneženjem. Koliko velike kristale snega srk še vleče s seboj? V kolikšni meri jih odkloni od navpičnice velikostno frakcionirajo? Zanimivo bi bilo vedeti koliko je star najstarejši sneg in kakšno je razmerje med taljenjem “od zgoraj” (zaradi vdora toplote s površja) in “od spodaj” (zaradi toplote, ki prodira z Zemljine notranjosti). Vprašanji, ki najbolj mučita raziskovalce pa sta, kam izginja prepih in v katero smer je treba iskati nadaljevanje jame.

Na samem dnu na globini več kot 300 m je snežni stožec debel do 10 m.

Na samem dnu na globini več kot 300 m je snežni stožec debel do 10 m.

Prepih, ki je bil v času našega obiska zaradi sličnih temperatur na površju in v jami slaboten, je po naših ocenah izginil nad zadnjim 80 metrskim breznom. Na tem mestu se dve brezni z različnimi pritoki spajata in se z vmesnimi pretini vzporedno spuščata do dnov, ki sta za 15 m različno globoka. Občutek sva dobila, da zrak izginja navzgor v drugo brezno, saj sem med plezanjem povezovalnega kaminčka zavohal vonj pijače, ki jo je Andrej medtem srkal pod mano. Karakteristično je tudi, da ima brezno po katerem pridemo na dnu skoraj 10 m debel snežni zamašek v vzporednem breznu pa o snegu ni ne duha ne sluha. Glede na zadnji obisk se je sneg na dnu prvega brezna ob stenah stalil tudi za cel meter. Robno zev sva se trudila dokaj natančno preiskati, vendar kakšnega nadaljevanja nisva odkrila. Pod snegom je sicer opazen grušč, vendar se prehoda v nižje ležeče prostore zaenkrat ne vidi, do stalitve snega pa se ga tudi ne da izključiti.

Na trenutnem dnu jame.

Na trenutnem dnu jame.

Višje v jami sva pregledala še nekaj stranskih odcepov in se vrnila na površje. Punci, ki sta opravili različno dolgi ekskurziji po jami, sta se medtem že vrnili v bazo in naju pričakali s čajem in pašto. Hrano in pijačo sem z veseljem sprejel, vendar sem bil tudi zaradi kasnejših jamarskih načrtov namenjen še isti dan v dolino. Zato smo na kratko poklepetali potem pa sem po pomanjkljivo zasneženem smučišču odjadral v dolino. Fotogalerija.

Leave a Reply

Your email address will not be published.