Podzemno čolnarjenje v Vranji jami in Gradišnici

Rakov Škocjan. Photo: Peter Gedei

Zaliti Veliki naravni most

Izhod iz Zelških jam

Izhod iz Zelških jam

Letošnji februar je bil vremensko precej razgiban. Po uničujoči žledi, ki je pustošila po Notranjski in kasnejših obilnejših padavinah, so kraška polja zapolnila svoje kapacitete do zgodovinskih vodostajev. Rakov Škocjan je bil po dolgih letih spet zalit do te mere, da si lahko s čolnom brez velikega napora zapeljal v zaključek Zelških jam, na Velikem naravnem mostu pa je vestni Franjo že pritrdil novo ploščico na mestu najvišjega vodostaja.

Vranja jama. Photo: Peter Gedei

Vranja jama pozimi

A visoke vode prinesejo tudi kopico težav. Najbolj so jo skupili prebivalci ob Planinskem polju, ki so lahko le nemočno opazovali, kako jim voda zaliva hiše in poslopja. Ob pomoči gasilcev, vojske in prostovoljcev so poskušali rešiti vse, kar se je dalo, a praviloma človek težko premaga moč narave. Se pa visokih vodostajev ponavadi razveselijo jamarji, saj se zunanje razmere kažejo tudi v podzemlju. Jame ob severnem robu Planinskega polja so bile tokrat napolnjene do “stropa”, kar smo preverjali številni jamarji.

Vranja jama je ena zanimivejših jam, kjer lahko opazujemo dvigovanje vodostaja na bližnjem polju. Do vhoda ni daleč, za obisk ne potrebujemo nobene jamarske opreme, tudi razsvetljavo lahko brez težav pustimo doma. Ponavadi jo obiščemo podnevi in jo z dnevno osvetlitvijo na fotografijah še najlažje prepoznamo. Zanimiva je v vsakem letnem času, morda še najbolj pozimi, ko se jezerce jesenskih vod zaradi nizkih temperatur spremeni v zanimive ledene plošče.

Vranja jama. Photo: Peter GedeiOb tokratnem rekordnem vodostaju se mi je zdelo nadvse zanimivo posneti malce drugačno fotografijo Vranje jame, kot smo jo bili vajeni do sedaj. Želel sem se znebiti dnevne svetlobe, ki ji daje prepoznaven pečat in se z zvesto ekipo (Mojca, Boštjan, Andrej) v večernih urah podal proti jami. Prvič nam je zatajila tehnika, drugič pa je le vse delovalo tako, kot bi moralo. Le voda je v tedenskem razmiku upadla za kakšnega pol metra.

Vendar se nismo ustavili le v Vranji jami. Še severneje proti Logatcu lahko poplavnim vodam sledimo v čudoviti jami Gradišnica. O njej sem pisal že pred leti, ko smo v manjši ekipi pregledali glavne zanimivosti in naredili posnetek Putickove dvorane. Takrat je bila dvorana suha in le stežka smo si predstavljali kakšna je, ko je polna vode, saj se po ocenah takrat v njej zadržuje okoli 250.000 m3 vode.

Gradišnica. Photo: Peter GedeiNedeljska akcija je bila številčno napolnjena do “stropa”, saj so nam družbo delali še nemški prijatelji. V vhodnem breznu smo zaradi boljše pretočnosti nadelali dva spusta in s težavo pretovorili vso čolnarsko in fotografsko kramo do Putickove dvorane. Na mestu, kjer po spustu v dvorano ponavadi pristaneš na podornem stožcu, je seveda kraljevala voda. In da ne pristaneš v vodi, si moraš prej pripraviti čoln, v katerega se poskušaš čimbolj elegantno spustiti. Osvetlitev Janeza nad spustom in z Boletom v čolničku smo tokrat razreševali Alex, Timo in jaz, kar je spet zagnalo navdušenje do skupinskega ustvarjanja.

Zalita Putickova dvorana

Zalita Putickova dvorana

Vožnja po podzemnem jezeru je seveda posebno doživetje. V sušnem obdobju se lahko le čudimo višini stropa Putickove dvorane, takole pa si ga lahko sproščeno pobliže ogledamo. Kako visoko je dejansko zalita dvorana si lahko ogledate na fotografiji, ki se pokaže nekje na sredini spodnjega videa. Šele na tak način si lahko predstavljamo ogromne razsežnosti Putickove dvorane.

Ura je že začela priganjati, nas pa je čakala še zoprna stran obiska. Na površje je bilo treba znositi vso kramo, razopremiti brezno in napolniti avtomobile, tako da smo si nagrado v obliki pizze pošteno zaslužili. Kdor še nima dovolj tega pisanja lahko poškili še v galerijo in si ogleda spodnjo GoPro sestavljanko obiska Gradišnice.

Leave a Reply

Your email address will not be published.