Ledenka – uspeh v zimskih razmerah

Slika 2: Po strmem gozdu proti vhodu.

Slika 2: Po strmem gozdu proti vhodu.

Slika 1: Kjer je prekaljeni Nemec odpovedal sodelovanje. Nadaljevali smo brez njega.

Slika 1: Kjer je prekaljeni Nemec odpovedal sodelovanje. Nadaljevali smo brez njega.

Po premostitvi slabe volje zaradi klubskega pomanjkanja časa za in interesa po obisku Ledenke, smo se že po prvih obilnejših sneženih padavinah prihajajoče snežne sezone uspeli organizirati v manjši skupini. Pravzaprav je akcija kar morala steči, saj smo reševali preteklo delo. Šlo je namreč za nujno zamenjavo temperaturnih gumbkov, ki smo jih na klubske stroške kupili in namestili na različnih mestih v jami in pred njo. Gumbki imajo namreč omejeno količino spomina kamor lahko zapisujejo izmerjene podatke. Zaradi tega je obstajala zelo realistična bojazen, da se naslednje leto ne bi uspeli vrniti pravočasno, da bi se meritve nemoteno nadaljevale.

Tako smo se preteklo soboto dobili Andrej, Mojca in jaz. Onadva na Vrhniki jaz sem vskočil v Bohinjski Bistrici, kamor sem ponovno prispel z vlakom iz Mosta na Soči. Stržinar je imel povsem nove pnevmatike in upanja so bila dobra, da bomo prišli dokaj visoko. Vse pa se je zaradi poledenelih kolesnic preko katerih je padlo nekaj pršiča ustavilo že tri ovinke pod odcepom za Blato. Snega je bilo na Blatu morda 15 ali 20 cm vendar se je proti planini Pri jezeru hitro debelil. Od tam naprej pa ne bi ocenil, da ga je bistveno več. Sneg je imel dve izraziti plasti: spodnjo 15 ali 20 cm iz zbite sodre in 20 cm pršiča čez njo. Kakor koli. Krplje, s katerimi se je tudi Pac podporno vključil v akcijo, so prišle pri hitrosti napredovanja zelo prav. Gaz smo od Jezera naprej vlekli sami in spraševali smo se, če bo naslednja duša v dolu pod Stadorjem prav tako vehementno zavila v klanec kot smo to storili mi.

Slika 4: Menjava gumbkov v zaklonu pred jamo.

Slika 4: Menjava gumbkov v zaklonu pred jamo.

Slika 3: Na hlodu pred jamo.

Slika 3: Na hlodu pred jamo.

Ker smo načrtovali le zamenjavo gumbkov, strategija napada tokrat ni vključevala težke kovačije, jamarskih kombinezonov in kar je še te šare, ampak smo se v jamo spravili kar v civilu le z najnujnejšim. Na dostopni prečki smo uredili vrvno ograjo, kar je bilo zaradi sodre, ki je zaglihala polico kar koristno.

Temperatura je bila kar dobro pod lediščem in prvič sem doživel, da je na vhodu, ki seveda še ni zasut, dovolj izdatno vleklo v jamo. Tudi v jami vsaj v Vhodni dvorani tekoče vode ni bilo. Vse je bilo tiho in vklenjeno v led. Vrvi trde in na otip suhe. Hlodi po ledom prav tako.

Slika 6: Kroneggerjeva označba meje ledu iz 24. 9. 2011.

Slika 6: Kroneggerjeva označba meje ledu iz 24. 9. 2011.

Slika 5: Vhodna dvorana.

Slika 5: Vhodna dvorana.

Od našega zadnjega obiska je dodatno izginilo kar nekaj ledu. To se po občutku pozna po višini plesišča v vhodni dvorani (po vrv je treba segati vse višje) kot tudi v čelu ledenička, kjer so hlodi še precej bolj razgaljeni. Tokrat smo zaradi bojazni čarovničinega maščevanja nogo označili le s tanko vrvico. Stekli smo do Depandanse Rodica, kjer s stropa še kaplja, vendar voda na tleh zmrzuje, in zamenjali še zadnji gumbek ter skozi Vetrovno okno pokukali v Friedlovo spominsko sobo, če se led dela tudi tam. Zamenjavo za nakupljene gumbke je Stržinar izpogajal na Kmetijskem inštitutu. V jami in pred njo so tokrat štirje gumbki (dodaten je na prečnici čez jezero), ki merijo tudi vlažnost.

Za primerjavo umerjenosti starih in novih napravic žal ni bilo časa. Sam bi precej bolj želel namestiti napravo, ki bi merila smer in hitrost gibanja zraka. Zanimivo bi bilo namreč izvedeti ali pod debelo snežno odejo jama deluje kot običajna ledenica ali je prav prepih skoznjo tisti, ki je v preteklosti led ustvarjal in ga danes pospešeno tali.

Kakor kažejo izsledki starosti ledu so mehanizmi še nekoliko bolj zapleteni, saj je led v jami, sledeč dendrokronološki analizi vzorca lesa, ki se nahaja pod domnevno najstarejšim delom ledu star kvečjemu 183 let. Sicer 130 let star macesen je torej odmrl leta 1830. V jamo je padel bodisi istočasno bodisi kasneje led pa ga je lahko prekril kvečjemu kasneje.

Slika 7: Graf poteka temperatur na merilih mestih v in pred jamo.

Slika 7: Graf poteka temperatur na merilih mestih v in pred jamo.

Graf prikazuje poteke temperatur pred jamo, v Vhodni dvorani in v Depandansi Rodica od sredine junija do začetka decembra. Ob junijski namestitvi napravic je temperatura v vhodni dvorani že presegala 0 °C, kar se je poznalo na izdatnem taljenju ledu in potočkih, ki so prek njega tekli v spodaj ležeče jezero. V Depandansi Rodica pa so temperature v topli polovici leta v povprečju še 0,8 °C višje od tistih v vhodni dvorani (V.d. = 0,77 °C in Rodica = 1,59 °C). Pred jamo pa je bila v obdobju, ko so bile temperature v jami nižje od zunanjih v povprečju temperatura kar 10,3 °C. Taka temperaturna razlika je bila ob predpostavki višjih in nižjih vhodov kar dober motiv za močan tok zraka skozi jamo. V zadnjih dneh novembra, ko je Slovenijo zajela prva močnejša ohladitev te zime, in je zunanja temperatura pred jamo padla močno pod ledišče, je tudi jama na to dovolj jasno reagirala. Zelo verjetno se je tok zraka skozi jamo zaradi toplejših sten od zraka obrnil in v jamo je skozi spodnji vhod vdrl mrzel zunanji zrak.

Slika 8: Zamrznjeno jezerce pod ledeničkom.

Slika 8: Zamrznjeno jezerce pod ledeničkom.

Razlika med temperaturo v vhodni dvorani in v Depandansi Rodica se je v tem obdobju glede na prejšnje zelo stacionarne temperature naglo povečala. Kaže torej, da jama meteorološko gledano živi dvojno življenje. Prvo je poletno dolgočasje taljenja z zelo konstantnimi temperaturami, ki jih zrak kljub zunanjim skokom pridobi na svoji poti od zgornjih vhodov skozi jamo. Drugo pa je zimsko aktivno obdobje vdorov mrzlega zraka z vmesnimi izotermijami ali celo poletnimi značilnostmi. O drugem obdobju le špekuliram. Več o njem bo znanega po koncu zime. Nezanemarljivo je dejstvo, da se je poletno obdobje v jami začelo že pred namestitvijo temperaturnih gumbkov in je trajalo skoraj do konca novembra z najvišjimi temperaturami prav v prvi polovici novembra. To je skoraj 6 polnih mesecev taljenja ledu.

Zadovoljni z izplenom smo se do avta vrnili precej hitreje kot smo do jame prišli (pri avtu smo namreč bili v manj kot dveh urah). V dolini smo se ponovno prepustili Pacovim uslugam v njegovi novi brunarici na začetku Ribčevega Laza, kjer je ob nenadnem izginotju Kiki gostil še nekoliko širšo druščino in krotil otročad dobrega dela Bohinjskega kota.

Še kakšna dodatna fotografija je na voljo v galeriji.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *