Gre seveda za Ledeno jamo pri planini Viševnik, JKŽjev gorsko-jamarski projekt zadnjih nekaj let. Že nekaj akcij zaporedoma smo se ogibali poizkusu nadaljevanja, kjer je jama najbolj perspektivna. To je nad končnim sifonom. Zato je bil namen tokratne akcije v prvi vrsti prav to. Ker nas v tej jami zanima še kaj drugega kot zgolj dolžina rovov, smo tekom zime nabavili nekaj termometrov z možnostjo hrambe podatkov (t.i. temperaturni gumbki). Načrt je bil te razpostaviti na temperaturno zanimivih točkah vzdolž jame in pred njo.
Letošnja prva akcija se je zaradi naraščajoče dolžine jame in posledičnih vse daljših akcij začela že v petek 14. 6. zvečer na poznanem končnem parkirišču nad planino Vogar. Tja so iz Ljubljanskega konca z vso potrebno ropotijo pripotovali Mojca, Blaž in novinec Vid mene pa je prineslo mimo Tolmina in čez Bohinjsko sedlo. Navsezgodaj naslednje jutro se nam je pridružil še povratnik Valter. Pričakovanje in strogost vodje so botrovali do pičice točni uri odhoda izpred avtomobilov. Pot do jame je ob prečenjih občasnih zaplat snega minila brez posebnosti. Na planini Viševnik smo dve kratki razdrli z Jeletom. Oskrbnikom, ki pozna Stržinko in ve, da v jami raziskujemo. 
Kupček snega, ki je ostal od sorazmerno snežno bogate zime in je zapiral vhod, je bil tudi sredi junija spodobnih razsežnosti. Neugnana ekipa pa se ni pustila prestrašiti in brž prijela za lopate ter v nekaj manj kot dveh urah odkopala prehod v notranjost.
Svežega ledu iz prenikle vode je po bogati zimi, ko je vhod zasut in jama deluje kot ledenica veliko, vendar se je med našim obiskom že izdatno talil. Če odštejemo sveži svečasti led siceršnjega prirasta ledu na ledeničku po občutku skorajda ni.
Termometre smo razpostavili pred vhodom, v vhodni dvorani (ob levi steni gledano not) in v dvorani Depandansa Rodica malo pred Vetrovnim oknom (ob levi steni steni gledano not). Z začetkom 15. junija ob 13:00 uri bodo merili temperaturo v dveurnih intervalih z natančnostjo 0,1 °C. Kapaciteta hranjenja je 341 dni.
Z na pol predvidenim kopanjem snega smo se zadržali vse predolgo. Zaradi tega smo se razdelili v dve ekipi in spešili proti dnu jame.
Načrtovano plezanje prečnice nad Čarobnim sifonom se na srečo ni izkazalo kot prezahtevna naloga. Zato sva z Valterjem porabila skoraj več za opremljanje prehoda, ki smo ga poimenovali Nad magijo.
Medtem naju je dohitel tudi drugi ekipe. Vid se nama je pridružil pri raziskovanju, Mojca in Blaž pa sta bila zadovoljna z doseženim sifonom in se odločila za povratek.
Za prehodom z izjemnim prepihom, se rov ponovno razširi in v nekaj prosto preplezljivih stopnjah ponovno pade v dvorano s podobno višino kot je tista pred sifonom. Z nje vodita dva epigenetska rova. Levi te pripelje do aktivnega vodnega toka, ki mu je protitočno mogoče slediti do sifona, ki ga pregrajuje na pol scementirana prodnata pregrada. Ker gre za podobno količino vode kot v delih pred Čarobnim sifonom, smo sklepali, da gre za odtočno stran tega sifona. Desni rov te kmalu pripelje do skoka. Obiti ga je mogoče sledeč vodi iz levega rova. Voda se kmalu umakne v nižje ležeče aktivne rove v katere še nismo pomolili nosu. Žal je čas priganjal in odločili smo se za verjetno lažji višji fosilni rov. Do meter široko vendar vselej elegantno prehodno epigenetski Hodničje v veliki meri sledi prelomnim strukturam. V tem delu se rovu pridružita še vsaj dva pritočna rova. Dolvodno je rovu mogoče slediti morda 100 metrov do blatne dvoranice v kateri je 10 m višje videti okno, ki morda obeta nadaljevanje. Prehod bo ponovno terjal nekaj tehnike. Prepiha ni bilo moč zaznati.
Bil je res že skrajni čas za povratek, zato smo s pregledovanjem novoodkritega morali zaključiti. Po malici smo se družno odpravili proti izhodu. Čeprav se jama ne more pohvaliti s kakšnimi posebno zahtevnimi detajli, se kumulativa dneva ob povratku začenja poznati. Na površje smo tako prišli šele po 21:00 uri. Šiht z dvoizmensko dolžino je bil zaključen pri avtih šele dve uri in pol kasneje. Nekateri smo se odločili za takojšnji povratek v domače loge drugi pa so še drugo noč prebili na parkirišču in se proti domu odpravili šele v nedeljo.
Jama res postaja že kar dolga in vlecljivi pristopi in povratki k splošni svežini in spočitosti borcev ne pripomorejo posebno. Po drugi strani pa je prav to čas, ko se je mogoče pogovoriti o akciji potarnati o lastni usodi in na ta način do določene mere razbremeniti dušo vsega kar se je tekom dneva zgodilo. Pohvaliti moram ekipo, ki se je kljub neizkušenosti odrezala s primerno mero previdnosti in vzdržljivosti.
Žal je klubskih kandidatov za obisk končnih delov jame vse manj in skladno s tem se žal redčijo tudi akcije v te dele jame. Verjetno bo ukrep, ki bo vsaj deloma omilil to zadrego spanje na planini Viševnik ali še kje bližje.