Dostop do zgornjih vhodov ni ravno za vrtoglave. Foto: Peter Gedei
Zgornji vhod. Foto: Peter Gedei
Po zimskem zatišju, ko se Ledena jama pri planini Viševnik običajno potopi v blagodejni spanec redilne sezone, smo jo zaradi pičlih snežnih razmer v letošnji sezoni lahko obiskali sorazmerno zgodaj. V običajno snežnih letih namreč vhod prekrije debela plast snega in plazovine, ki se z zgoraj ležečih sten prešerno zbira v kotanji z jamskim vhodom. Ob obisku v neki zelo snežni zimi je bilo na vhodu več kot 5 m snega. To pot smo upravičeno pričakovali, da sneg vhoda ne bo zapiral in tako je tudi bilo.
Namen tokratne akcije je bil pregled v bližini ležečih jam in ugotovitev resničnosti namigov o njihovi povezanosti z Ledenko (Aleš Lajovic je celo izdelal načrt povezave in ga oddal Katastru JZS). Led v slovenskih jamah ni ravno pogost. Zaradi tega je ledeniček v jami in gibanje njegovega obsega sprožil kar nekaj zanimanja. Posledično je bil eden izmed namenov obiska tudi vzorčenje ledu ob podolžnem in ob vertikalnem profilu. Za analize starosti in njihovo interpretacijo se je zagrel Miha Brenčič – Kuki, ki je naš član in med drugim tudi predavatelj na Oddelku za geologijo NTF.
Kmalu za vhodom se odpre lepo brezno. Foto: Peter Gedei
Ekipa je bila tokrat kar številčna. Poleg mene so bili prisotni še Perči, Pacoid, Mojca, Mojč in Bolč, Mečka, Irena in iz logaškega kluba Marko Erker prav tako navdušen raziskovalec viševniškega podzemlja. Po vseh jutranjih zamudah smo ob 8:40 vendarle uspeli kreniti s parkirišča nad Vogarjem in pred jamo stali okrog 11:00.
Občutek nas ni zelo varal, saj sledov poslavljajoče zime skorajda ni bilo več. Ostanki snega se nahajajo le še na vhodnem melišču proti vhodni dvorani. Celotna površina ledu pa je približno 10 cm na debelo prekrita s svežo plastjo, ki se žal že intenzivno tali. Prepih iz jame je bil po jesenskem zatišju zopet močan.
Pogled proti zaliti Dvorani prstanov. Foto: Peter Gedei
Ledene sanje. Foto: Peter Gedei
Razdelili smo se v dve ekipi, saj bi tako številčna zasedba po nepotrebnem povzročala gnečo in zastoje. Marko in Mečka sta se namenila na ogled spodnjih delov jame preostali pa smo skladno z načrtom začeli stikati za bližnjima vhodoma. Od vhoda v Ledenko bi morala biti oddaljena 30 in 50 metrov v JZ smeri ter nekoliko višja. Sledeč opisom predhodnih raziskovalcev smo obe jami našli brez težav. Bližnja je pravzaprav meander, ki ga je presekalo površje bolj oddaljena pa lep vodoravni rov velikosti približno 3 x 3 m. Oba vhoda se z odličnim razgledom odpirata v V steni Stadorskega Orliča in oba se po nekaj 10 m zaključita v istem breznu oziroma dvorani s prelepim naravnim mostom. Njeno dno se nahaja približno 20 m nižje. Z dna dvorane se je skozi prehod mogoče spustiti še 10 m nižje v ledeno kamrico z ogromnimi kristali ledu v eni izmed sten. Zaradi čarobnosti ambienta smo jo poimenovali Ledene sanje. Dno brezna je na nasprotni strani omejeno z ledenim sedlom. Ko smo se uspeli povzpeti nanj, smo na drugi strani uzrli svetlobo. Bila je svetloba, ki je skozi vhod v Ledenko svetila v Dvorano prstanov. Vse tri jame so torej sklenjene in med njimi je potegnjen poligon meritev.
Zalit prehod. Foto: Peter Gedei
Med paberkovanjem na omenjenem sedelcu pa se je na presenečenje vseh na drugi strani dvorane pojavil Marko Erker, ki je sporočil, da prehod v nadaljevanje jame ni možen, ker je rov zalit! Na dnu vhodnega dela jame, pod ledeničkom smo že v preteklih akcijah opazili jezerce tokrat pa je bilo vode toliko, da prehod očitno ni bil možen. Gladina se je torej dvignila za vsaj 3 višinske metre. Tudi Dvorana prstanov je bila do vrha zalita z mešanico ledu in vode, ki se je prelivala proti nižje ležečemu jezeru. Med našim prvim obiskom pred 3 leti je bil bazen Dvorane prstanov prazen vendar je imel jasne ledene ostanke vodostajev (zato tudi Dvorana prstanov).
Sledilo je še vzorčenje ledu in pobeg domov, saj je bila pot do doma še presneto dolga in čas kot po navadi odločno prepozen. Okrog 0:30 sem verjetno kot zadnji do doma v Kopru priromal jaz. Predakcijsko spanje pri Pacu dolg dan nekoliko ublaži vendarle pa so se dogodki, glede na to, da je šlo za nedeljsko akcijo kar nakopičili.
Jamo smo podaljšali za 168 m in je po novem dolga 1119 m. S tem se je vpisala v ne posebno številčni klub slovenskih tisočmetrc.