Zadnje slovo

Vito pri vhodu v Fritzov pihalnik. Foto: Peter Gedei

Dragi prijatelj Vito, dragi Sokol!

Vsako dokončno slovo je težko, še toliko teže pa je, kadar se poslavljamo od prijatelja v najlepših, zrelih letih, kot jim navadno pravimo.

Vito, med prijatelji znan le kot Sokol, se je naši jamarski skupini pridružil pred dobrimi dvajsetimi leti skupaj s par prijatelji, ki so imeli na jamarstvo podobne poglede. Predvsem jih je veselilo življenje v naravi pod milim nebom in stikanje po podzemlju – predvsem v okolici Šmihela pod Nanosom. Z leti pa so se pojavili novi izzivi. Marsikam nas je zaneslo: v Klevevške jame s termalnimi izviri v bližini Šmarjete na Dolenjskem, v Jame v Kotlu v bližini Papežev ob Kolpi, pa na Vogel in v Triglavski narodni park na Velika vrata, pa v Istro in še kdove kam. V tistem času so bila zlasti pomembna  raziskovanja v Vilini pečini nad Dubrovnikom in v izviru Ombla nedaleč stran, ki se jih je tudi udeležil. V vsem tem času je v klubu opravljal razne funkcije, ki so nujne za nemoteno delovanje društva.

Med tem je na »ferajnu«, kot običajno rečemo našemu svetovno znanemu Jamarskemu klubu Železničar v medsebojnih pogovorih, srečal Damjano Kenda – našo v zadnjem času vedno bolj znano in priznano pesnico in pisateljico, se z njo poročil in nove družinske obveznosti so imele seveda za posledico vedno redkejšo udeležbo Sokola na naših akcijah. Z leti smo se srečevali skoraj samo še na občnih zborih našega kluba.

In tako mi je na predzadnjem takem srečanju zaupal, da je bil v času med enim in drugim občnim zborom na operaciji. Pljuč. Rak na pljučih. Govoril je tiše kot sicer, sicer pa nikoli ni bil kdove kako glasen. Nobenega obžalovanja ali samopomilovanja, le golo dejstvo – tole se mi je pač zgodilo. In veliko vero je bilo čutiti v njegovem glasu, da bo ozdravel. Prepričan je bil, da se bo to zgodilo, saj je bil po duši športnik, ki zlepa ne odneha. Res je nekaj časa tako kazalo, potem pa nas je konec minulega tedna presenetila žalostna novica, da je bila bolezen močnejša.

Sicer pa je bil Sokol nežna duša in mislim, da ni nikoli nikogar užalil. Vsaj zavestno ne. Nikoli se ni petelinil, nikoli se ni šopiril. Govoril je bolj kot ne tiho, nekako zaupljivo intimno. Rad se je smejal in bil vedno pripravljen na šalo ali iskriv domislek. In nikoli mu ni bilo nič odveč. Kar je obljubil, je tudi napravil. Nanj se je vedno dalo zanesti. Bil je res pravi tovariš v najboljšem pomenu besede in stanoviten prijatelj. Redke kvalitete!

V imenu članov Jamarskega kluba Železničar izrekam tebi Damjana in obema sinovoma, Žigi in Luki naše iskreno sožalje.

Aleš Lajovic