Nad slapom Čedca

Prav lepa vremenska napoved je bila kriva, da je edina kandidatka poleg naju z Ines, ki je Milanu naklonila nekaj simpatije odpovedala sodelovanje. Ker Milan ni od muh, je seveda poskrbel, da sta rezervno klop greli še vsaj dve riti. V ritmu razkladnj o Žirovcovi jami je pot do Jezerskega in parkirišča v Makekovi kočni minila hitro. Dolina ima razsežno, s prodniki in gruščem uravnano gozdnato dno in človek dobi občutek, da so drevesa po podoru v stopnji preko katere je še pred nekaj več kot dvema letoma padal najvišji slovenski slap, še nekoliko bolj zasuta s tem gradivom.
Pot do slapu, ki je uradno še vedno zaprta zaradi nevarnosti nadaljnjega podiranja, se je v teh dveh letih opazno zarasla. Pod stopnjo nas je Milan povedel v zagruščeno in krušljivo grapo na desni, skozi katero je speljal pravo malo vio ferrano. Najbolj krušljiv je del okrog Jame nad Čedco. Nas je pot vodila mimo nje in takoj nad vhodom smo izplezali iz kočljivega sveta ter stopili v z melišči prekrito krnico nad slapom. Prav veliko znakov prisotnosti človeka tod okoli ni. Milan je imel dostop do cilja tistega dne ogledan že s prejšnjih obiskov. Zato je pohitel naprej do skalne zapore in desno po sistemu polic v pobočju Škofove kape do presenetlijivo velikega vhoda izpred katerega je lep razgled na dolino in Jezersko pod njim. Zanj smo sumili, da je povezan z odprtino, ki jo je sredi stene lepo videti že z doline.
Večkrat se je že potrdilo, da ima hudič mlade ravno v najtežijh situacijah. V najbolj zračnem delu prečke proti jami, se je Milan trudil s klamfo in zaradi tega nahrbtnik pustil na travnati polički. Kot nalašč se je ravno nad njim znašel večji oprimek, ki ga je Ines brez večjega obotavljanja vrgla direkt nanj. Pogled na od stene se odbijajoči stvor, ki je med padanjem izgubljal vsebino je bil hecen in streznujoč obenem. Brez ruzaka se ni dalo naprej, zato se je Milan kar po “ruzakovi smeri” spustil do kot po letalski nesreči raztresene vsebine. Kmalu se je vrnil s skoraj vso vsebino in pot smo lahko nadaljevali.
Vhod do katerega smo prišli se je izkazal le za kakšnih 50 m visok in morda 70 m dolg preduh nastal zaradi izsutja ob očitnem prelomu sredi stene. Vračajoč se preko istega sistema polic smo pokukali še v dva vhoda ter enega tudi izmerili.
Časa je bilo še dovolj in že med pristopom smo na drugi strani krnice opazili nekaj vhodov, ki bi lahko obetali. Ines je odšla pregledati vhode v višjem delu krnice, kjer je odkrila not pihajočo luknjo, ki ji ni prišla do konca. Z Milanom pa sva odšla do vhoda nad Špegovcem in z nekaj tehničnimi posegi pristopila do vhoda. Izkazal se je za kakih 30 m dolg prostor iz katerega rahlo piha vendar napredovanje ni možno.
Območje je zaenkrat še zelo slabo raziskano. Edina registrirana jama je Jama nad Čedco, ki jo je registriral Milan. S tremi novimi vnosi se bo, kot kaže, JKŽ v teh koncih afirmiral kot vodilna jmarsko raziskovalna sila. Argument za ponoven obisk krnice nad Čedco je vsekakor jama, ki jo je odkrila Ines in sodeč po prepihu komunicira z nižjimi vhodi. Več v
fotogaleriji.

Miha Staut

Leave a Reply

Your email address will not be published.