V soboto smo počasi prikapljali do planine Blato, v načrtu pa je bil še isti dan obisk jame in po možnosti izkopavati vhod, vendar se je načrt verjetno izjalovil že prejšnji dan s ponočevanjem na občnem zboru, dokončno pa zaradi prijetnega sončka, ki nas je mamil k lenobnemu poležavanju pred kočo. Naslednji dan smo se uspeli odlepiti od koče okrog pol devetih. Že v prvih stotih metrih je Gustavu počila vez na smučki in moral se je sprijazniti s pešačenjem. Snega je na planini Pri jezeru bistveno več kot na Blatu, na planini Viševnik pa še bistveno več kot na planini Pri jezeru. Na zadnji je polovica koč povsem zasutih s snegom. Kljub obilici snega smo skozi rosomahov polne fužinske gozdove (na to opozarja tekst, ki smo ga našli v koči) uspešno privijugali do jame. Višino snega v kotanji kjer se odpira vhod v jamo, je težko oceniti. Vsekakor je precej nad robom te slike. Kopanja bi bilo za tisti dan brez dvoma preveč, zato smo pobrali šila in kopita in odsmučali, odkrpljali in odpešačili v dolino. Gustavu smo na Blatu vez uspeli toliko fiksirati, da se je vsaj po cesti odpeljal do doline.
