Vodna jama v Lozi – zadnjič

V soboto, 9.6. se je ekipi JKŽ – Igor Vrhovec in moja malenkost pridružil še Darko Hribar iz JK Krka. Zapodili smo se do konca glavnega rova in s sabo preventivno vzeli kovačijo, štrike, nabijač, … Nadaljevanje smo sproti merili in kmalu prišli v izjemno lepe rove in dvorane, zasigane, in kot je že od daleč videti iz načrta prav “lepih” dimenzij – širine 20 do 40 m in višine 10 do 18 m. V nadaljevanju pridemo v rov skoraj pravilne kvadratne oblike, po dnu gre suha struga in se konča v eni razpoki, kamor se je stlačil Dare in po 23 m prišel do sifona. Nadaljevanje je pokrito s ponvicami velikosti okoli metra in več, višine 30 cm. Nato pa … groza … podor. Dokaj svež podor je popolnoma zasul nadaljevanje, brez realne možnosti kopanja. Igor je ugotavljal, da nekaj smrdi po gnojnici?! Pregledali smo vse možnosti in po 472 novih metrih (na načrtu rjavo) kapituliramo. Iz profila se vidi, da se po 1700 metrih aktivnega vodnega rova dvignemo 5-10 m nad vodo in razen ozkega rova s sifonom je ne srečamo več. Profil je narejen na hitro, začne se malo pred koncem aktivnega vodnega rova, ki je na načrtu pobarvan temnomodro. Do tja pa je potrebno še enkrat opraviti natančnejše meritve. Ker smo imeli dovolj časa nazajgrede iščemo morebitne stranske rove, vendar nič perspektivnega, mogoče bi jih namerili za kakšnih 250 m vendar bi nam to vzelo preveč časa. Tudi ko se vrnemo v glavni vodni rov iščemo morebitne stranske rove in pri tem ugotovimo, da nas celo pot spremlja nekakšna višja etaža, podobna novoodkritemu nadaljevanju. Očitno je ta del jame naredila ista voda, voda ki se pridruži iz Markovega spodmola (ki je je okoli 90 %) pa ta spodnji del, po katerem teče, očitno kasneje, erozijsko. Drugo perspektivno nadaljevanje pa se je po 56 m prav neslavno zaključilo s povratkom v glavni rov 🙁 13 m pa je rova proti sifonu Markovega spodmola. Sistema obeh jam je tako naneslo izmerjenih 7748 metrov. Od tega je 5452 m “ujetih” med obemi sifoni. Blizu, kjer pride voda iz Markovega spodmola, smo našli piksno od pira, ki mu je potekel rok aprila 1991. V glavnem, sedaj je to sigurno najlepša jama, kar sem jih kdaj videl v Sloveniji. Kapniki, primerljivi s tistimi, ki kličejo z letakov turiste v Postonjsko jamo, zavese, v novih delih stop posejan z makarončki dolgimi tudi več kot meter, nedotaknjene ponvice, glavni vodni rov ki včasih spominja na Hankejev kanal v Škocjanskih (sicer v merilu 1:5), pa tudi svinjarija zaradi katere naslednji dan eno uro pereš opremo. Ta glavna pa je nedotaknjenost vsega skupaj. Upam da bo tako tudi ostalo.

Uroš Ilič

Leave a Reply

Your email address will not be published.