V četrtek, 8. februarja sva šla v Bužo z Jernejem in sicer v pritočni meander na začetku Via Stara Vrhnika. Vode, glede na padavine ni bilo prav veliko, vseno največ doslej pri obiskih spodnjega dela jame. Pretok Bužice je bil vsaj 80 l/s. V Via Stara Vrhnika pa mir in tišina. V Prešernovemu rovu (tako ga je poimenoval Jernej) naju je pričakal 6 m slap s cca 3 l/s. Ta slap smo pred časom delno opremili s klamfami, Jernej pa ga je preplezal z lojtrcami in opremil. V nadaljevanju je rov kar spodobnih dimenzij premera 3 do 6 m in se postopno dviguje, eno stopnjo sva morala premagati z lojtrcami. Po 50 m je dvorana, kjer se rov cepi. Levi krak je lahko preplezljiv, nadaljuje se v ozkem meandru s krajšimi razširitvami, kjer je čudovito zasigano. Po strugi ni možno več nadaljevati, prehodni rovi se tudi kmalu zaprejo. Najdeva prehod skozi kamin, kjer je rov združi z večjim prej omenjenim rovom. Navzgor se tudi tu kmalu preveč zoži. Je pa skoz ožino močan prepih proti površju (kje je potem dotok zraka, če povsod ven piha?) zato sva se vrnila s kladivom in prehod razširila. Nadaljuje se bolj v ožinah, čez 10 m je bilo ponovno potrebno širjenje in po 5 m ponovno. Prišla sva do podora, kjer se je spet slišala voda. Tu je pravi labirint manjših nadaljevanj, ki pa se vsa neprehodno zaključijo. Odmetavala sva kamenje in se prebijala navzgor. Uspelo nama je priti do vrha podora, kjer se nadaljuje položno navzgor.Po 10 m sva prišla do zasigane dvoranice Oguma. V gornjem delu se spet nadaljuje v ožini in ponovno je potrebno kladivo za razširitev. V ozadju pa se je slišal slap. Kjub vabilu sva obrnila. Raziskala sva 150 do 200 m novih rovov.
