Črna gora 2004

Avgusta leta 2004 je Akademski speleološko-alpinistički klub iz Beograda ponovno organiziral mednarodno speleološko odpravo na Durmitorju, na kateri so sodelovali jamarji iz Srbije, Črne gore, Hrvaške, Rusije, Poljske, Bolgarije, Anglije in Slovenije.

Tokrat je bil JKŽ zastopan v večjem številu in poleg Vrviščarjev, ki sta se udeležila tudi prve odprave na Durmitor leta 2002, so v letošnji sodelovali še Miha Staut, Ines Klinkon, Iztok Trček – Jolbe in Dane Bernik – Butnskala (nadimek je dobil šele na odpravi).

Udeleženci odprave. Foto: Iztok Trček - Jolbe

Karavana je odrinila v ne ravno zgodnjih urah, saj so se zadeve rahlo zakomplicirale že na samem začetku. Dane namreč ni imel potnega lista in ni mogel potovati skozi Bosno. Tako smo se ločili v dve skupini, Jolbe in Dane sta krenila po avtocesti ob hrvaški obali in ostali štirje skozi BiH. Dogovorili smo se, da se srečamo v Plužinah, oziroma da Dane in Jolbe počakata tam, saj bosta gotovo hitrejša, ker bosta potovala po avtocesti. Zgodilo se je ravno obratno. Po dolgi poti skozi Bosno, tudi po makadamskih cestah, po prečkanju bosansko-črnogorske meje, ko so četverico rahlo prestrašili še bolj preplašeni italijanski pripadniki SFOR-ja, je le-ta »že« okrog enih zjutraj prva prispela na kraj srečanja, parkirala pred pošto in takoj zaspala.

Med potjo smo si z SMS-i sporočali trenuten položaj, ki je kazal, da sta Jolbe in Dane v bistveni prednosti, ki pa je kmalu skopnela, ko sta pred Splitom vpadla v kolone in tako se je njuna začetna ležerna pot sprevrgla v pravo kalvarijo, ki se je zaključila s prihodom v Plužine ob petih zjutraj.

Ob sedmih smo bili že vsi pokonci, pa tudi Plužine so se začele počasi prebujati. Po jutranji kavici, brez mleka, smo se odpravili na Durmitor. Vmesni postanek za obed v obcestni gostilni in hitro naprej, saj smo istega dne nameravali še na festival trubačev v Guči. Spotoma smo se oglasili pri Zloči, kjer smo pustili Jolbetov avto in se tako z dvema odpeljali na žur.

V Gučo smo prispeli zvečer, našli parkirni prostor pred zasebno hišo, kjer smo kasneje tudi prespali, in se odpravili na vaške trge. Zabava, da te kap. K avtom smo prišli šele proti jutru, oddremali nekaj uric, si še enkrat ogledali kraj, tokrat s soncem obsijan, ter se odpravili nazaj proti Durmitorju.

Pot je bila kar dolga, z vmesnimi postanki v Užicu in obcestnih kafanah, tako da smo v Žabljak prispeli šele ponoči in z vzponom v bazni tabor ni bilo nič. Prespati smo morali pri Zloči, zjutraj pa smo odšli v Žabljak na zajtrk. Po zajtrku smo se odpeljali še na Crno jezero, kjer se je del ekipe kljub mrzlemu dnevu v tem gorskem biseru tudi umil, in se proti popoldnevu odpravili do Sedla. Tam smo parkirali avtomobile in se začeli pripravljati na vzpon do tabora. Pripravljal se je tudi dež, tako da smo morali proti njemu zaplesati še slovenski ples ob spremljavi klene Avsenikove polke.

No, nekako se nam je le uspelo povzpeti do tabora in še pred temo postaviti šotore. Zvečer pa je sledila spoznavna zabava, saj smo iz Srbije prinesli kar nekaj zalog piva in Vrviščarja sta pripeljala iz Slovenije cel arzenal žganih pijač. Naslednji dan je minil v mirnem vzdušju, saj je nad celotnim taborom vladala spokojnost, posledica maliganov preteklega večera.

Sledilo je spoznavanje tabora (kje je voda, kje se umiješ, kje je WC; kje je kuhinja, smo že vedeli) in aklimatizacijski sprehod do Škrčkega jezera.

Stauta in Vrviščarja pred spustom v jamo. Foto: Iztok Trček - Jolbe

Potem pa je sledilo to, po kar smo tudi prišli. Jama na Vjetrenim Brdima. Naša naloga je bila izmeriti zadnje metre opremljene jame. Kot je kazalo pred našim spustom v jamo, je tudi to leto ne bi uspeli opremiti. Bolgari, ki so opremljali zadnji, so povedali, da nadaljevanje ni več možno, ker jih je oviral močan slap vode. Po pogovorih s tistimi, ki so bili v jami, pa nas je čakalo tudi veliko vode. Te informacije niso ravno vzpodbudno vplivale na nas, smo se pa vseeno veselili spusta. Po dolgotrajnih pripravah v taboru je celotna ekipa iz Slovenije krenila proti jami. Jolbe in Dane sta nas le pospremila, Vrviščarja in Stauta pa smo se v jamo tudi spustili.

Vrviščarja sta pred dvema letoma že bila v jami do –450 m in sta ta del jame poznala. Kako se jama nadaljuje, pa smo se prej dobro pozanimali pri predhodnikih, da se ne bi ponovila zgodba izpred dveh let, ko sta se kot mnogi pred njima Vrviščarja zgubila, sledeč puščicam v meandru.

Spuščanje je potekalo brez problemov. Po nekaj urah smo že bili na mestu, kjer smo morali začeti z merjenjem. Če je bila jama prej še relativno suha, pa so se tu na vertikalah že pojavljali slapiči. Merjenje je bilo zaradi tega kar težavno. Kljub trudu ostati suh, nam to ni ravno uspevalo. Izmerili smo 77 metrov v globino in ob osmih zvečer smo z delom končali. Mojca se je spustila še po zadnji vertikali ter izmerila dolžino zadnje vizure. Tu, kjer so Bolgari končali z delom, je ugotovila, da je nadaljevanje možno, saj se je dalo slapu s prečnico izogniti.

Premraženi, tudi malce utrujeni smo pri zadnji izmerjeni točki, torej v globini 660 metrov, nekaj malega pojedli in se takoj obrnili proti površju. Kot pri spustu smo se tudi vračali v dvojicah. Dogovorili smo se, da se srečamo v bivaku. Tam je Boštjan skuhal juhice, ki so nam dale nekaj moči. Malo smo se še spočili v tako imenovanem bivaku, ki ni bil nič drugega kot polivinilasta ponjava, s katero smo se ogrnili, in dve spalni vreči, na katerih smo sedeli. Počivanje je bilo bolj utrujanje, saj si moral kar drgetati, da bi se ogrel, zato smo se odpravili dalje. Počakali smo se še pri veliki vertikali in po sedemnajstih urah in pol ob 5.10 zjutraj smo bili že vsi zunaj.

V taboru smo povedali, da smo izmerili opremljen del jame in seveda glavno novico, da je možno nadaljnje opremljanje. Takoj so določili novo skupino, ki je kasneje opremila jamo do konca. Tako je lahko bil prvotni načrt odprave, izmeriti jamo do dna (–760 m), uspešno izpolnjen.

Medtem ko smo bili mi v jami, sta se ostala dva člana naše odprave povspela na Bobotov kuk. Po naporni akciji je sledil enodnevni počitek s trekingi po okoliških hribih.

JKŽ se je v jamo spustil še enkrat, tokrat je poleg prejšnje ekipe sodeloval tudi Jolbe. Spustili smo se do dna velike vertikale (–160 m) in medtem poskusili nekaj fotografirati, a je vse skupaj izpadlo precej klavrno.

Naslednji dan smo se poslovili in ostalim zaželeli uspešen zaključek dela. Odpeljali smo se do Žabljaka, kjer smo pojedli zasluženo kosilo, in nato proti Nikšiču. Prespali smo v avtomobilih pred neko tovarno in se zjutraj ločili v dve ekipi. Stauta sta nadaljevala s pohajkovanjem po Črni gori, ostali pa smo krenili proti domu.

Na povratku smo si ogledali famozno cesto, ki se naenkrat odrezano konča, znamenite stenske slikarije, ki jih ni, in se v morju pri Dubrovniku še oprali, da smo se čisti vrnili domov.

Boštjan in Mojca Vrviščar

Leave a Reply

Your email address will not be published.