Na oblačno soboto smo se za uvodno jamarsko izkušnjo odpravili v jamo s prikupnim imenom le nekaj kilometrov iz Logatca – jamo Mačkovica. Naša avantura se je začela ob prijazni uri 10:03 pred mlekarno Krepko v vasi Laze, kjer so si izkušeni jamarji nadeli rdeče kombinezone, šolarčki pa kombinacijo starih jopic, delovnih oblek, odsluženih vetrovk in palerin. Po kratkem sprehodu proti vhodu v jamo, smo se opremili še s čeladami in svetilkami, se še enkrat spoznali s pravili obnašanja v jami, pozirali za obvezno “prej” skupinsko sliko ter začeli z glavnim delom dneva.
Mačkovica se na površju izdaja za navaden skalni previs na dnu manjše vrtače. Mimoidoči se verjetno sploh ne bi zavedal kakšen zanimiv svet ponuja odprtina v severnem kotu tega brloga manj kot sto metrov od glavne ceste, mi pa smo se polni pričakovanja podali notri. Jama se začne z lažjim spustom do Male dvorane, po katerem smo prispeli do relativno strmega vzpona, ki vodi naravnost do naše prve plezalne naloge – in prve fotografske priložnosti pri izhodu iz jaška. Čakal nas je še stisk skozi kamniti prehod in prispeli smo v Veliko dvorano.Dvorana je po podatkih občine Logatec dolga 150 metrov in visoka do 18, v živo pa daje vtis vsaj dvakrat tolikšnih dimenzij. Ko smo se nagledali kapnikov in prostranosti dvorane smo se sprehodili do drugega konca in si vzeli čas za malico ter nekaj minut za občudovanje trde podzemne teme brez svetilk.
Po malici nas je čakal Blatni rov. Bonus točke za tistega, ki je ta rov poimenoval, saj je s tem kratkim imenom zaobjel bistvo. Glineno blato nas je čakalo na vseh površinah in tisti ki so še pazili svoje obleke, so se bili hitro prisiljeni sprijazniti z realnostjo jamarstva. Pot po Blatnem rovu je bila izjemno zanimiva, s plezanjem ob vrveh in stiskanjem skozi majhne, blatne odprtine, dokler nismo prispeli do jezerca na koncu rova. Po krajšem ogledu te podcenjene podzemne znamenitosti smo se po Blatnem rovu vrnili do Velike dvorane, tokrat odkorakali mimo vhoda v dvorano in se ob zatrjevanju vodičev, da te razpoke niso ozke, stisnili skozi serijo ozkih razpok do majhne blatne sobane.
Ta ovinek nas je pripeljal nazaj do Male dvorane, a ne pred še zadnjo priložnostjo za blatno kopel, tokrat v kombinaciji z nizkim prehodom v delu jame z ljubkovalnim imenom “bazenček”. Kdor se je z božjim posredovanjem uspel blatu izogniti do te točke, je končno dočakal svojo usodo in vsi prisotni smo se v Malo dvorano vrnili ne kot neorganizirani tečajniki, temveč kot usklajena skupina enotno rjave barve.
Od vhoda nas je ločil le še krajši vzpon in po približno 6 urah teme smo ob 17:10 ugledali sončno svetlobo. Sledila je še “po” slika, hoja do mlekarne ter zelo previdno preoblačenje nazaj v civilne obleke.
Comments are closed.