Število registriranih jam na leto
Jamarski klub Železničar je svoje petdesetletno delo zaznamoval s premnogimi odkritji in raziskavami novih jam, ki jih je v obliki zapisnikov predajal v Kataster jam Jamarske zveze Slovenije. S tem so bile klubske raziskave tudi formalno vpisane v mozaik znanja, ki ga jamarji gradimo. Pri tem delu je bil klub zelo uspešen, saj je registriral kar 773 novih jam v Sloveniji od trenutno znanih 8308 (stanje februar 2005). Drugače povedano, vsaka enajsta jama nosi pečat odkritelja iz JK Železničar. To nas uvršča na odlično drugo mesto med skoraj petdesetimi društvi v Sloveniji, takoj za Društvom za raziskovanje jam Ljubljana.
Pogled na zemljevid, kje smo vse odkrivali jame, pokaže dve značilnosti. Prvič, za razliko od mnogih društev, ki so bolj lokalno usmerjena, v raziskovanje neposredne okolice, je naša »neposredna okolica« kar vsa Slovenija. Ni je pokrajine, kjer ne bi odkrili vsaj nekaj jam. Druga značilnost pa se kaže v jasno izstopajočih območjih, kjer je »naših« jam res veliko.
Najbolj izrazito območje, kjer je pri raziskovanju jam prevladoval prav naš klub, je Bohinj oz. osrednje območje Triglavskega narodnega parka. Tu so se tudi v vseslovenskem okviru začele prve raziskave v visokogorju, tu je naš klub oral ledino. Zanimivo pa je, da smo se Kaninu, glavnemu cilju visokogorskih raziskav v zadnjih letih, v glavnem izognili.
Ker na Ljubljanskem barju pač ni jam, je nam najbližji kraški teren njegovo obrobje. Tako smo usmerili raziskave na Krimsko pogorje in v okolico Vrhnike, v manjši meri pa više v porečje Ljubljanice, še posebej na območje Snežnika. Tudi tu smo pustili ob strani eno pomembno območje raziskav drugih društev, to je severni rob Planinskega polja.
Podobno pri roki je kraško zaledje Krke z okolico. Nekoliko južneje, v Kočevskem rogu, je spet znatna koncentracija železničarskih jam, saj je bil prav naš klub prvi, ki je po vojni prodrl v takrat še politično občutljivo območje kočevskih gozdov.
Območja registriranih novih jam
Kot pri vsakem društvu so tudi delo našega zaznamovala obdobja velike aktivnosti in obdobja relativnega mirovanja. Prvih dvajset let je bilo z majhnimi nihanji zelo plodovitih, še posebej izstopa leto 1960, ko je klub registriral kar 82 jam. V tistem letu je bila vsaka tretja novoodkrita jama »ajzenponarska«. Okoli leta 1980 je bil velik zastoj v oddajanju zapisnikov, ki je povezan z nekaterimi nejasnostmi v delovanju Katastra. Sodelovanje kluba s Katastrom se je v polni meri spet vzpostavilo konec 80-ih let. Od takrat naprej registrira klub cca. 10 novih jam na leto. Navidezno nazadovanje v primerjavi s prvimi desetletji delovanja kluba je treba pripisati dvema vzrokoma: zaradi splošne neraziskanosti je bilo neregistriranih, a lokalno znanih jam še veliko; v zadnjih deset, dvajset letih so se kriteriji za registracijo precej poostrili.
Na koncu si še poglejmo, kateri člani so registrirali največ jam. Pri tem je treba opomniti, da za skoraj četrtino jam nimamo podatka o zapisnikarju. Na prvem mestu je ustanovitelj kluba Dušan Novak, ki se je podpisal pod 145 novoregistriranih jam. Sledita mu Aleš Lajovic (75) in Anton Jenc (67). Z več kot deset novimi jamami pa se ponašajo še Igor Perpar (42), Andrej Kranjc (38), Tomaž Jančigaj (28), Miha Brenčič in Miha Čekada (vsak po 18), Tomaž Hočevar (15) ter Janez Holc in Miha Staut (vsak po 11).
Precej teže pa je ovrednotiti prispevek raziskav novih delov že registriranih jam. Tudi v tem pogledu je bil klub zelo uspešen, vendar so ti rezultati manj odmevni. Omenimo kilometre novih rovov v Predjami, Postojnski, Planinski, Podpeški jami … Velik del teh rovov je potopljenih. Odkritja v teh rovih so v največji meri zasluga Tomota Vrhovca.