Na lepo marčevsko soboto, ki bi jo bilo škoda preživeti na soncu, smo se novopečeni tečajniki odpravili na svoj prvi krstni obisk globin – v Mačkovico. Omenjena jama je sicer kar poznana, zato sem se zjutraj odpravila od doma z namenom, da poizkusim naslednji korak od turističnega sprehajanja po osvetljenih Škocjanskih jamah. Glede na hribolazniške izkušnje sem pričakovala lažji izlet z dodatkom blata. Izkazalo pa se je, da masleno blato na obleki, čevljih, vrvi, tleh, steni, laseh in vseh drugih možnih luknjicah korenito spremeni izkušnjo “sprehoda”.
No, če začnemo na začetku. Po zaparkiranju celotnega parkirišča pred Planina Innom smo smo se kot četica čistih, nadebudnih rudarjev odpravili proti vhodu. Pred jamo še nujno “before” fotkanje, po tem pa prehod v vlažno, temno stran, v galerijo grafitov prejšnjih obiskovalcev v mali dvorani. Po prvem malem rovu smo splezali v veliko dvorano, ki si zares zasluži ime – ogromen prostor, poln apnenčevih umetnin in z zanimivo akustiko, kjer smo pomalicali in med minuto teme začutili ranljivost in nebogljenost v temi.
Po veliki dvorani pa naprej, po rovih, tlačenjih in več kot dobrodošlih napotkih inštruktorjev “tule stopi, tule!” v še večje globine, prečili steno v severozahodnem rovu, skozi blatni rov vse do sifona, edinega še aktivnega dela jame, kjer redno poplavlja in je blato še posebej mastno in mnogotero funkcionalno: dober material za kepe, super glina za kiparjenje, krasen vakuum za sezuvanje škornjev in nebodigatreba na steni, vrvi, čevljih, laseh, rokavicah in ustih, če hočeš kam splezat.
Tu se je dogodivščina sprevrgla v pravo adrenalinsko doživetje, ampak ker so organizatorji poskrbeli tudi za piškotke (kot se za temno stran spodobi), je bil ves trud poplačan. Splazili smo se še skozi Laški rov in končali v Mali dvorani, kjer smo na naše veselje zagledali sonce na koncu tunela. Zunaj še obvezna “after” fotka, hvaležni pogledi tečajnikov inštruktorjem (menda smo vsi prišli ven) in pa debata o učinkoviti eliminaciji blata. Menda pomaga tekoča voda.
