Andrej Krajnc. Foto: SAZU.si
V osemdesetem letu življenja se je po težki bolezni poslovil častni član Jamarskega kluba Železničar akademik prof. dr. Andrej Kranjc.
Jamarjem tedanje Speleološke sekcije Planinskega društva Železničar iz Ljubljane se je pridružil že kot gimnazijec leta 1958. V tistem času ga je zanimala predvsem biologija; geografiji se je posvetil šele kasneje, kar je bil verjetno rezultat obiskovanja in raziskovanja jam po Sloveniji pa tudi drugod. V tistem času se je sekcija posvečala predvsem raziskovanju krasa v visokogorju (TNP) in jam na Kočevskem. O jamah v Julijskih Alpah tedaj ni bilo znanega tako rekoč nič, Kočevsko pa je sicer imelo zelo dolgo jamarsko tradicijo, vendar zaradi dogodkov med Drugo svetovno vojno od kočevarskega društva ni ostalo praktično nič. Jame je bilo potrebno na terenu ponovno poiskati, izmeriti in dokumentirati – kar velja za Kočevsko, v visokogorju pa so bili » Ajzenponarji » tako ali tako prvopristopniki. Vse to delo je podrobno opisano v Biltenih, ki jih je SS PDŽ začela izdajati leta 1963, verjetno tudi na Andrejevo pobudo, saj je bil v prvem desetletju izhajanja našega glasila član uredniškega odbora in avtor člankov, vmes pa nekaj let tudi načelnik JS PDŽ.
Še med študijem je nekaj časa preživel v Afriki in o tem napisal tudi članek v Biltenu (Dolgo popotovanje po krasu Maghreba, Bilten št. 3, str. 12; je na spletu). To njegovo študijsko popotovanje je imelo namreč za posledico tudi prvo jugoslovansko speleološko odpravo na drugo celino. Člani tedanje JS PDŽ so se namreč odpravili na Atlas in obiskali tudi tedaj najglobljo znano jamo v Afriki: Anou Boussouil, tedaj globoko 539 metrov; pravzaprav so si ogledali le vhod, za kaj več pa ni bilo časa. Andrej se odprave zaradi službenih obveznosti ni utegnil udeležiti. Zaposlil se je namreč na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni in Inštitutu ostal zvest do upokojitve. Tedaj se je tudi poročil z našo Majo (Ravbar), ki je bila, tako kot on, zaposlena na Inštitutu in sicer kot knjižničarka. Je bil pa Andrej kar nekaj časa tudi upravnik Inštituta, česar se je pa le nerad spominjal (zadnji vzdihljaji Jugoslavije, osamosvojitev Slovenije). V Postojni se jima je rodil sin Krištof.
Andreja sem spoznal na moji prvi jamarski akciji v okviru JS PDŽ, ko smo obiskali Črnopotoško jamo in Lobašgrotte pri Kočevju; z Andrejem in Majo smo bili potem skupaj še pri raziskovanju Pološke jame v okviru tedanjega DZRJS in leta 1971, ko smo se mi trije podali v Jamo nad slapom Savice (Jama I izvira Savice) in v Jamo pod 6. serpentino (Jama II izvira Savice). Članek o tej akciji je v Biltenu št. 10, str. 17 pod naslovom Poletna suša v Bohinju izpod Andrejevega peresa (Bilten je na spletu). Članek je zanimiv predvsem zato, ker opisuje prvi znani potop v prvi sifon v Jami nad slapom Savice. Tudi sicer je bil Andrej precej neustrašen jamar, ki se zlepa ni ustavil pred še takim izzivom.
Med drugim se je udeležil tudi ustanovnega občnega zbora DJP Proteus (Društvo jamskih potapljačev Proteus), ki smo ga sklicali leta 1978, potapljal pa se tedaj menda ni več.
Celo življenje je bil aktiven na mnogih področjih. Tako je bil tudi dolgoletni član Uredniškega odbora revije Naše jame in kot tak avtor številnih člankov in krajših prispevkov. Seveda pa je objavljal tudi drugje. Njegova bibliografija baje obsega okoli 1400 enot! Znan je bil tudi po odličnem obvladanju jezikov, tako tudi angleščine in francoščine; simultano je bil sposoben prevajati iz enega jezika v drugega ali obratno.
Že med študijem je prejel študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo o Kočevskem polju, magisterij je dosegel s proučevanjem krasa v Ribniški Mali gori in doktorat s študijem recentnih jamskih sedimentov. Kot krasoslovec in speleolog se je predvsem posvečal dolenjskemu in alpskemu krasu.
Aktiven je bil tudi pri delu domačih in mednarodnih strokovnih združenj, o svojem delu je poročal na številnih kongresih in srečanjih ter obiskal tako rekoč vse pomembnejše kraške pokrajine in jame širom po svetu, vse od Kanade do južne Kitajske. Za svoje delo je bil večkrat odlikovan in slednjič dosegel naziv akademik. Še nedavno je opravljal naloge tajnika SAZU.
Sicer pa je bil Andrej osebno skromen in se rad oprijel vsakega dela. Naneslo je, da sem ga obiskal ravno na njegovo 70 – letnico na njegovem, oziroma točneje Majinem domu na Črnučah pri Ljubljani. V poznem, sončnem in prijetno toplem novembrskem popoldnevu je na dvorišču cepil drva z vidnim užitkom. Potreboval jih je, med drugim, za kuhanje žganja; seveda zgolj za lastne potrebe. Jabolk je bilo na vrtu namreč obilo in škoda bi bilo, da bi šla kar v nič. In skuhal je veliko okusnega naravnega soka iz domačega grozdja (izabele). Jaz sem mu navadno dostavil kak izvod Naših jam ali Biltena, kar je bil razlog za obisk in bil vedno lepo sprejet. Ob priliki sem dobil za popotnico tudi liter že omenjenega soka. Pozabil sem ga v avtu, tega pa na soncu in je steklenico seveda razneslo…
Imel je pa Andrej še eno strast, ki sta jo gojila skupaj s sinom Krištofom: Zbiranje razglednic. Zbrala sta jih baje kakih 250 000 in to z vsega sveta! Taka količina ima seveda znatno težo in je predstavljala vedno resnejši statični problem, saj je bila locirana v prvem nadstropju njihove hiše na Črnučah.
In vedno me je vprašal, kako lahko poravna klubsko članarino. Prepričal sem ga, da to pač ni potrebno, sicer pa, da častni člani članarine itak ne plačujejo.
Zadnjič smo se srečali pred kakimi dvemi, morda tremi leti pri Slamiču na srečanju starih članov JS PDŽ, potem pa je izbruhnil covid in taki dogodki niso bili več mogoči. Sic transit gloria mundi!
Andrejev pogreb je bil v začetku januarja na pokopališču v Črnučah pri Ljubljani. Na Majino željo je bil družinskem krogu, kljub temu pa so se ga udeležili nekateri naši stari eminentni člani: Janez (Belič), Raste (Marjan Raztresen) in Čakš (Marjan); seveda z izrecnim Majinim dovoljenjem. Žalne seje so bile na SAZU, Slovenski Matici in verjetno še kje.
Aleš Lajovic