Bili so kraji lepi in bili so skoraj zeleni. Bila je luknja, imenovana po črni ptici, s temačnimi dvoranami, manj znanimi prehodi in bivališči skrivnostnih živali, vsebujoč barvne napise in upodobitve dejanj najstarejšega poklica. Bila je tudi stena, prežgana od sonca in nascana od dežja, nenehno podirajoča, vendar v vsem svojem kljubovanju še vedno pokončna. Na njej se je trlo tečajnikov, od bolj spretnih vrvnih izvedencev, do učinkovitih zaštrikovalcev. Vsi opasani v žvenketajočo kovačijo štrikov in vponk, bingljajočih popkovin, zategnjenih riti in razbolelih mednožij, visečih na neverjetno tankih vrvicah življenja. V borbi s steno, z opremo, največkrat pa sami s sabo, so doživljali prave trenutke sreče. Bili so tudi tisti izkušenejši vrvaši, rojeni s štrikom v rokah, samooklicani poznavalci prvinske jame, prežeti z vzponi in padci narave, vendar kljub temu nedovzetni za mučnost najbolj zagamanih situacij. Nekateri viseči na vrveh, drugi na trdih tleh, nekateri v prijateljstvu opojnih zvarkov, drugi z mentalnim iskanjem poslednje jame čudes, vendar vsi v prepoznavni rdeči bojni opremi, vsi s spodbujajočo besedo na jeziku in z enih očesom na tečajniku. To so bili stari jamarski mački in mačke Jamarskega kluba Železničar. Bil pa je tudi zakompliciran barbar, v črni podobi je kradel trenutke večnosti s skrivnostno napravo, hujskal mladino nad navideznega sovraga groznih brk iz davnih dni naših očakov, delil nasvete o uporabi orožja, z rokoborskimi prijemi in lučanjem odmrlih delov dreves na ogenj prispeval k vsesplošni zbrki v sicer spokojnem gozdnem prostoru. Surovosti se je otresel šele ko je z ginjenimi monologi izbruhnil o čudesih in stvarstvom prirode. To so bili dogodki na sivi dan druge nedelje malega travna gospodovega leta 2019.
D
