Šola v Turkovi jami

V soboto, 12.3., so nas, nič hudega sluteče (in zaenkrat še vedno naivne) šolarje, inštruktorji zvabili v Turkovo jamo, z obljubami o »suhi« in »ne-tako-zelo-blatni« jami. Prvih 200 m do vhoda jame je vsekakor zgledalo obetavnih, pa tudi dejstvo, da se jama nahaja na vrhu precej strme vzpetine, je na začetku še dodatno utrdilo našo zablodo. Vhod v jamo je bil (za nas, začetnike) precej strm, zato smo se v njo spustili po pravem jamarskem artefaktu, »lojtrcah«. V jamo sem spustil kot prvi šolar in že pri prvih par metrih spusta mi je bilo jasno, zakaj so jamarji zamenjali lojtrce z vrvmi, takoj ko je bilo to možno. S prvim korakom (ki se mi je do gležnja vdrl v blato) je bilo mojih sanj o suhi jami konec. Ker je bil začetek Turkove jame precej ozek in strm, smo se tisti, ki smo prvi prispeli v jamo, kar odpravili naprej.

Med spustom do bolj položnih delov jame je pogled na strop razkril obilje kobilic, ki so verjetno slej ali končale kot malica tistih netopirjev, ki smo jih zbudili iz dnevnega spanca. Ko se je teren počasi izravnal, smo naleteli na prve meandre; nekateri smo se jih lotili z zgornje strani, drugi pa so se raje plazili. Po nekaj 10 minutah raziskovanja smo naleteli na prvo pravo ožino. Kolegi so se splazili skozi, jaz pa sem ocenil, da bi znal pri prehodu te ožine imeti težave (po domače – usral sem se). Vseeno moram poudariti, da sem bil med večjimi člani odprave, zagotovo pa sem bil med vsemi tam daleč najbolj »pri močeh«. Ampak nisem se prav dosti sekiral. Udobno sem se namestil, ugasnil lučko ter užival v popolni tišini in temi. Kmalu je moj mir zmotil preostali, večji del skupine. Pri prečkanju ožine sem prednost prepustil manjšim in lažjim, vendar je kmalu prišla vrsta tudi name. Nekako sem se zvlekel do najožjega dela, potem pa se je zaradi trenja stranskega šiva kombinezona ob tla moje napredovanje ustavilo. Občutek ni bil najbolj prijeten, vendar so me pomirjujoče besede Boleta vseeno dale zagon, da sem se zvlekel skozi. Ko smo bili vsi skozi, je prišel čas za malico – še nikoli mi ni noben sendvič (in požirek piva) tako pasal kot mi je ravno tam na dnu jame! Po okrepčilu smo se ponovno razdelili na dve skupini – manjša skupinica bolj zagretih je šla po poti, prepredeni z ožinami (hell no!), ostali pa smo se spustili direktno do vodnega rova. Za moje (trenutne) standarde je bil precej ozek in povrh vsega še nagnjen, tako da sem se moral na več delih preklinjajoč plaziti po kolenih (brez kolenčnikov). Na srečo je bila voda dovolj hladna, da udarcev s koleni ob kamnito dno potoka kmalu nisem več čutil; slaba stran hladne vode pa je bila, da sem jo med plazenjem kar zajetno zajemal v škornje. Po nekaj deset metrih smo se ustavili, da smo spet prišli do sape, najmlajša člana ekspedicije pa sta medtem šla pogledat še dvorano s človeškimi ribicami. Kmalu smo se obrnili in šli pogledati še drug del vodnega rova, kjer smo se v manjši dvorani srečali s tistimi, ki so ubrali bolj zahtevno pot. Očitno jih je precej izčrpala, saj nihče izmed njih ni šel pogledat človeških ribic.

Zbrani smo se obrnili in počasi začeli vračati. Ko smo ponovno naleteli na ožino, sem imel v grču manjši cmok, vendar se je izkazalo, da je pot nazaj precej lažja, pa še voda, ki je odtekala iz mojih škornjev je lepo podmazala prehod. Kmalu smo bili zbrani pod lojtrcami. Ker nas je bilo kar precej, je izstop iz jame trajal kar nekaj časa. V zadnjih trenutkih izstopa iz jame je Jaša naredil usodno napako – javil se je, da bo pospravil lojtrco, medtem ko je Bole vse skupaj opazoval iz varnega zavetja. Na drseči blatni podlagi pospravljanje lojtrc ni moglo biti prav preprosto, poleg tega pa je poleg same lojtrce moral iz jame zvleči še svojo prasico. Kljub temu, da se je voda v mojih škornjih že začela hladiti, nas je vse prisotne grelo Boletovo komentiranje Jaševega podviga (upam stavit, da je pogrelo tudi Jašo – v tistem me je prešinila misel, da bom verjetno tudi jaz moral enkrat drago plačati za Boletovo podoporo pri tlačenju skozi ožino). No, ni prav dolgo trajalo, da so bile lojtrce in Jaša zunaj – kmalu za tem pa smo že sedeli na toplem ob picah in pivu in poslušali predvolilne obljube.

Tečajnik Luka

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *