Prve ure praktičnega izobraževanja jamarske šole JKŽ 2016

Zapis spominov na prvo jamo, ki s(m)o jo obiskali tečajniki jamarske šole JKŽ 2016., pisano v ponedeljek 7.3.2016. Še vedno me bolijo mišice (za nekatere do včeraj nisem vedela, da obstajajo) in imam rahel problem s tipkanjem. Ali ste vedeli, da pri premikanju sredinca in kazalca sodelujejo tudi nekatere mišice okoli bicepsov in še višje, ramen?! Vsem odgovornim za odločitev, da moram spomine na to jamo zapisati jaz, se torej opravičujem, ker ste morali na ta zapis čakati.

V Mačkov’co se nas je v soboto zjutraj splazilo kar 16, kar je baje za jamarsko ekspedicijo kar ogromno število ljudi. Nekaj devic, nekaj inštruktorjev in nekaj otrok. Letošnji organizator jamarske šole Jaša se nas je celo usmilil in za jutranji zbor določil ne prezgodnjo uro. Zbrani in pripeljani skoraj do vhoda; preoblečeni v kombinezone ali tem blatnim kosom platna podobna oblačila smo torej v temo vstopili šele okoli 11. ure dopoldne.

Moja prva ugotovitev je bila, da so čelade zares super zadevščina. Še posebaj, če imaš pred sabo 3 še rastoče osebke in zaradi tega, ker se nekdo pač pokončno sprehaja pod zemljo, preceniš višino »stropa«. Kmalu nas je prva lezika spravila na kolena. Od tam naprej se nisem več uspela ukvarjati s pretiranim pomnjenjem dogodivščin, saj so mi misli zapolnjevale skale in sigasta pobočja jame, po katerih smo plezali, da smo se prebili do globin jame. Če si ne-jamar, kot jaz, si samo predstavljaj, da lezeš na kakšen strm hrib z ne ravno urejeno in zelo spolzko planinsko potjo, ki ima namesto modrega neba nad seboj nekaj tisoč ton kamnin.

Kmalu smo prišli do kamina, pred katerim je bilo prikladno dovolj prostora, da sem se udobno namestila in pod pretvezo, da ne želim delati gneče tistim, ki še prihajajo za mano, nekaj časa počivala v zadnjem kotu luknje. V tem času sem si ogledala pajkca na bližnji skali in kramljala s sotrpini, ki so čakali na vrsto za varovan vzpon po kaminu. Po besedah« ta izkušenih« jamarjev, za to niti ne bi potrebovali vrvi, ampak za revčke, ki smo si do tega dne jame ogledovali z vlakcom, je tista vrv okoli pasu verjetno pomenila bonus točke na zaupanju in samozavesti, da to sploh zmoremo. Pri tem seveda ne upoštevam 3 »mulčkov«, ki so še premladi, da bi vedeli zakaj bi jih lahko bilo strah. Kamin preplezan, oči zaslepljene od flasha (kot v Gardalandu, ko te slikajo med tem, ko doživljaš adrenalinski »šus«, tokrat je bil namesto avtomata na mestu Peter Gedei) in nekaj počitka med čakanjem preostale ekipe. »Oči, a me boš najdu?!« z nekega temnega (in visokega) kota dvoranice (saj pravim, mulčkov ni strah, pretaknili so verjetno vsako blatno skalo in zagazili v vsako lužo, hm, ponvico) . Še nekaj plezanja in plazenja skozi ožinico do Velike dvorane, kjer smo si privoščili malico in nekateri ustvarjanje z jamsko »glino«. Okrepčani in spočiti smo se odpravili naprej v globine kraškega podzemlja. Kmalu smo prišli do Severozahodnega rova, z globoko (meni osebno pregloboko) luknjo pod nami in vrvjo vpeto v skale ob naši poti. Takrat, ko so nekateri pot na drugo stran luknje že preplezali in povedali, da lazenja v Blatni rov ne moremo nadaljevati, ker je zalit, sem se že skoraj dokončno odločila, da sebi (oz. svoji m mišicam) ne zaupam več dovolj, da bi sploh poskušala slediti. Nekako so me prepričali, da se lahko potrudim in se na drugi strani luknje pridružim na skupinski fotki letošnjih šolarjev. Splačalo se je, če ne zaradi drugega, zaradi priložnosti občudovanja ilovnatih mojstrovin oz. kipcev, ki so jih tam oblikovali neki drugi jamarji pred nami. Nekaj klikov Gedeievega fotoaparata kasneje smo se odpravili po isti poti nazaj. V delu Velike dvorane Mačkov’ce smo nekateri počakali (in spet počivali), del ekipe z več energije pa se je odpravil raziskovati Laški rov. V tistem času sem s pomočjo lučke na čeladi in hlapov vlage, ki je sevala od nas, odkrivala psihedelične vzorce v temi, zaradi katerih nekateri uživajo nore gobice. Definicijo občutka zena v praksi so prekinili vzkliki navdušenja nad videnjem jamskega hroščka z drugega konca dvorane. Raziskovalci Laškega rova so se vrnili in čas je bil, da se odpravimo nazaj proti sončni svetlobi… Ožinica in kaminček sta se nazaj grede zdela kot sprehod po parku in tisti, ki smo vsaj poskušali slediti najmlajšim nadobudnežem, smo na ostale počakali v Mali dvorani. Dva izmed mlajših raziskovalcev sta našla celo osamljenega netopirčka pri počitku (»just hangin’«) in ga s ponosom pokazala tistim, ki smo si skupaj z njima »drznili« prekršiti »ukaz« da naj tam počakamo in zakorakali v Obhodni rov.

Ko se nas je končno spet vseh 16 zbralo na kupu smo naredili še nekaj skupinskih slik in odhlastali proti površju. Blatni in prijetno utrujeni smo po skoraj petih urah od izginotja v temo ugledali sivo nebo nad nami, pokramljali, se preoblekli v suha oblačila ter se odpravili na pivo v najbližjo pivovarno. O tem pa kdaj drugič.

Zapisala: tečajnica Anja

Leave a Reply

Your email address will not be published.