Ogledna akcija v Črnjavski dolini

Pred časom smo iz zapuščine našega častnega člana, pokojnega gozdarja Alojza Slejka, na pobudo Petra Gedeija, pozabi oteli takorekoč življenjsko delo – karto njegovega rajona z označenimi vhodi v množico jam, ki jih je vestno beležil celo kariero. Požrtvovalnemu delu Petre Gostinčar in Mihe Čekade se imamo zahvaliti za profesionalno izdelano delovno karto. Takih sredstev ni primerno dolgo držati v hladni rezervi, zato je bil 30. 5. 2015 že skrajni čas, da zavihamo rokave in s prvo ogledno akcijo pričnemo z delom na terenu v Črnjavski dolini.

Med vožnjo do izbranega izhodišča smo z velikim odobravanjem ugotavljali, da zapornic na gozdnih cestah v teh krajih očitno ne poznajo. Opremljeni z vsemi potrebščinami za orientacijo, (foto)dokumentacijo in zveze smo se zapodili v gozd. Prav hitro sicer ni šlo. Teren ni najbolj prijazen do spodnjih okončin, ker pa mu je, k sreči, žled v veliki meri prizanesel, smo ugotovili, da je prehodnost kljub vsemu zadovoljiva. Pisec je bil prisiljen na oltar jamskega raziskovanja položiti svoje najljubše, a že precej amortizirane hlače, s hvaležnostjo pa sporoča, da je vsa vsebina žepov, kot tudi hlač v celoti, še na voljo za nadaljnjo uporabo. Ne glede na zapisano, smo si v nekaj urah ogledali 16 vhodov, od tega polovico potencialno novih. Razveselila nas je točnost in konkretnost podatkov s karte, kar pomeni, da nam dela še nekaj časa ne bo zmanjkalo.

Ko smo »odpikali« še zadnji vhod in se poslovili od Čekija, smo še nekaj časa namenili iskanju lokacije za poletni tabor, a nas je v določenem trenutku premagala lakota in smo na prvem primernem mestu zakurili ogenj ter si postregli z dobrotami z žara (za herbivore in omnivore). Najbolj smo bili zadovoljni z dejstvom, da smo uspeli nabaviti ravno pravšnje količine jedače in pijače, tako da je odpadlo klasično vsiljevanje ostankov. Lahko bi še malo posedeli, pa so nam opozorilne salve groma namignile, da je čas, da se odpravimo naprej. Med nadaljevanjem poti iz gozda smo oprezali skozi avtomobilska okna in skoraj že obupali, naposled pa le našli – opuščeni okljuk gozdne ceste. Ob hudem pomanjkanju vsaj približno ravnih površin smo se hitro zedinili, da bo prav tukaj jamarski raziskovalni tabor JKŽ 2015.

Na poti domov so nam plohe oprale avtomobile, na Vrhniki pa smo se ustavili še pri dobrih ljudeh iz pivovarne Human Fish, kjer smo na sončku prav počasi posrebali še vsak svoj digestiv… In dan je bil popoln.

Zapisal: Jaka

Leave a Reply

Your email address will not be published.