Raziskave Jame pod Vršiči – 6. 7. 2014

Podžgani od firbca kaj se skriva pod petdesetmetrskim breznom smo se že čez dva tedna ponovno odpravili pod Lopo raziskovati skrivnosti njenega podzemlja. Poročilo, ki sem ga o začetkih raziskav napisal za našo spletno stran pa tudi hvalisanje s katerim nismo skoparili, sta najbrž botrovala dejstvu, da se je tisto sobotno jutro nateplo precej več ljudi na parkirišče pri planini Krnica kakor v prvo. Jedru zasedbe (Ines, Žetko in jaz) so se z naše strani tokrat pridružili še Bo in Mo, presvitli JJ in Vesna, ki ima fanta iz Bovca ampak ga jame ne zanimajo. Vsaj ne toliko, da bi zaradi Vesne začel s to dejavnostjo. Žetku se je pridružil še Rok Stopar, ki je nase navlekel še garnizon Italijanov z Robertom Antoninijem na čelu. Tistim, ki vam to ime ni domače, naj pojasnim, da gre za osrednjega raziskovalca jam (tudi najglobljih) na Rombonskih podih.

Zanimanje za jamo se je po prvem obisku precej povečalo.

Zanimanje za jamo se je po prvem obisku precej povečalo.

Kdo je brkač na sliki?

Kdo je brkač na sliki?

Roberto tudi v praksi obvladuje tako rekoč vsak kotiček te z jamami prerešetane visokogorske pustinje. Po natančnejšem opisu lokacije vhoda “naše” jame je le-to brž prepoznal in nam tudi opisal nadaljevanje poteka jame. Dodal je še, da se poligonsko približa na vsega nekaj metrov izjemno razvejani in trenutno nekaj preko 4 km dolgi ter 790 m globoki jami Queen mama z vhodom 120 m vzhodno od vhoda v Jamo pod Vršiči. Obeh stenskih vhodov v našo jamo pa vendarle ni poznal. Kljub temu je ocenil, da bo bolje raziskati možnosti nadaljevanja v bližnji jami katere vhod se odpira na rombonski strani ravno malo nad Prevalo. Naše jame tudi ni registriral. Zaradi tega smo se rade volje ponudili za izgotovitev tega posla mi.

Snega je na nekaterih mestih še res veliko.

Snega je na nekaterih mestih še res veliko.

Družno smo jo mahnili po še vedno v dobršni meri zasneženi Krnici proti Prevali. Malo pred njo pa smo se ločili in odjadrali vsak v svojo luknjo. Ker je bila ekipa velika, je prva odšla širiti ožino na koncu zgornjega meandra in razopremiti zgornji dostop 50 metrskega brezna. Druga pa opremljati novi pristop v 50 m brezno, prodreti do dna jame in te dele izmeriti. Sledilo bi še merjenje preostanka zgornjega meandra.

Zgornji vstop v petdesetko.

Zgornji vstop v petdesetko.

Tako je tudi bilo. Na dnu omenjenega lepega in prostornega brezna nas je pričakal kup snega. Zahvaljujoč temu kupu se je bilo sploh mogoče izpeti z vrvi, katere konec je bingljal kak meter ali meter in pol nad vrhom kupa. Takoj pod njim je sledil ožji vstop v spodnje brezno, ki se je brž razširilo v dvorano zelo spodobnih dimenzij. V višino je merilo do 80 m, v dolžino okrog 70 m in v širino do 20 m. Brezno je nastalo ob izrazitem prelomu katerega zrcalo je krasilo eno izmed sten brezna. Izsuvanje v spodaj ležečo dvorano pa je ustvarilo 30 m visoko in okrog 50 m dolgo aktivno melišče. Najnižji del dvorane je bil nekoliko lijakasto oblikovan in naj bi glede na Robertovo zatrjevanje bil le nekaj metrov oddaljen od nekega kamina v Queen mami.

V zgornjem meandru je Matjaž Žetko z ekipo medtem odkopal ožino v meandru skozi katerega je tudi tokrat vleklo vendar so se kmalu kmalu zaleteli v novo zožitev. Meander se zaključuje sorazmerno blizu stene na italijanski strani grebena. V primeru, da bi z njim povezali obe strani meje, bi bil to prav zanimiv kuriozum, ki ob slovenskih mejah nima prav veliko bratov.

V zavoju prenesemo težo na spodnjo nogo in s kolenom pritisnemo navznot.

V zavoju prenesemo težo na spodnjo nogo in s kolenom pritisnemo navznot.

Kljub zaključku jame in spoznanju, da v njej nismo bili prvi, smo zadovoljni z izkupičkom tudi tokrat, eni odsmučali drugi pa bolj odpujsali v dolino in po njej do avtomobilov.

Iztegnjeni profil spodnjih delov jame

Iztegnjeni profil spodnjih delov jame

 

Tloris spodnjih delov jame

Tloris spodnjih delov jame

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.