Prvotno smo se jamarije učili kar sproti, na terenu. Pred breznom so te starejši navezali, pa hajd po lestvicah v jamo ali pa iz nje. Z varnostjo kakih večjih problemov ni bilo, poškodb tako rekoč nismo poznali. Sem ter tja smo z glavo treščili v kak kapnik, to pa je bilo tudi vse. Z vrvno tehniko pa so se stvari nekoliko spremenile, saj je relativno komplicirana in je potrebno kar nekaj vaje za varno jamolazenje. Tako že vrsto let enkrat letno prirejamo jamarsko šolo, navadno spomladi in nam vzame kar nekaj časa. Sledi klubsko preverjanje znanja, zadnja leta pa je praktično obvezen izpit še na nivoju JZS pred Izobraževalno komisijo. Število tečajnikov iz leta v leto precej niha. V grobem lahko rečemo: veliko poklicanih, malo izbranih. Sicer je pa bolje tako, saj jame ne prenesejo neskončnega števila obiskovalcev.
