Sklenjen poligon meritev glavnega rova v Ledeni jami pri Planini Viševnik

Po dokaj zgodnji napovedi neobičajno poznega, že v globljo jesen potisnjenega, obiska Ledene jame pri Planini Viševnik, me dokaj običajna listavska neodzivnost ni več posebno presenetila. Neoziraje se na siceršnjo apatijo do za moje pojme izjemno zanimive, pestre in za visokogorje zelo neobičajne jame, se je že dovolj prekaljena ekipica v petek zvečer zbrala v tokrat navidez opuščenem Hostlu pod Voglom. Borut se je tudi tokrat žrtvoval in je raziskavam te jame na čast, zgolj za nas, odprl vrata svojega hotela.

Že ob zgodnji jutranji uri Peter ponosno razkazuje po jamarsko restavrirane čevlje (foto: Mojca Stritar)

Sila ambicioznega načrta je tokrat neustrašni peterici (Borut, Peter, Stržinka, Mojca in jaz) pomagala premagati gravitacijo postelje že ob peti uri (Fan >> Gp). Letošnja jesen je po času osončenosti v visokogorju res izjemna, verjetno pa so tudi povprečne temperature precej nad povprečjem. Zaradi naštetega, snega na nadmorskih višinah po katerih smo tlačili travo, ni.

Jutranji pristop proti jami (foto: Mojca Stritar)

Namenov obiska jame je bilo več. Moja prva skrb je bila izmeriti spodnje dele jame od Mlečnega meandra dalje. Dodatno smo morali preopremiti spodnje dele, ki smo jih ob raziskovanju zaradi pozabljenega svedra opremili le s sidrišči iz zataknjenih zank. Peter je po običaju vlačil svojo foto opremo in vsled tega želel tudi pritiskati. Borut je kazal ambicije po raziskovanju nadaljevanja jame nad Čarobnim sifonom. Vsi pa smo si spodnje dele jame želeli tudi ogledati, saj je argumentov za to bilo dovolj.

Tradiciji pozabljanja se preprosto nismo mogli izneveriti in ker ostali niso želeli pozabiti ničesar, sem se moral sam žrtvovati in pustiti doma svojo ročno prižemo. Zagato smo rešili hitro, saj je Peter med svojo opremo našel T-block, s katerim sva se tekom akcije dovolj spoprijateljila, da bi ga uporabil še kdaj, če bi se pokazala potreba. Paziti je treba le, da ga dobro stisneš ob vrv, sicer zdrsne in trga plašč. Nerodni dostop do vhoda, se je v zadnji akciji, ki nas je obdarila s snegom, pokazal za zares tečnega. Zaradi tega smo ga tokrat opremili z nekaj Milanovimi klamfami.

Kmalu za vhodom smo se glede na interese ločili v dve skupini. Z Borutom sva pohitela preopremljati spodnje dele in meriti. Foto ekipa pa se je v vhodnih delih pomudila nekoliko dlje in nama je sledila z zamudo.

Merila sva le glavni rov brez stranskih odcepov, ki jih je takole na hitro na pamet 9 (od tega deloma pregledanih 5). V 38 vizurah sva namerila 351 m. Od tega je dolžina rovov 336 m. Poligon glavnega rova je po treh merilnih seansah sedaj sklenjen. Izmerjena dolžina rovov je sedaj 952 m, globina pa 280 m. Najvišji del jame se nahaja 60 m nad vhodom najnižji pa 220 m pod vhodom. Če se vhod nahaja nekaj nad 1600 m n.v., je Čarobni sifon okrog 1380 m nad morjem. Med vhodom in Čarobnim sifonom je glede na meritve 465 m horizontalne razdalje v smeri 340°, kar je v smeri proti Planini Ovčarija. Zanekrat smer jame prav nič ne kaže, da bi se razvijala proti jugu, kjer je za dotični venček planin lokalna erozijska baza. Ampak to se lahko tudi zelo hitro spremeni. Morda je zanimivo tudi dejstvo, da je dno jame približno 60 višinskih metrov pod dnom Dola pod Stadorjem. Če se vhod odpira v robu Slatenskega nariva katerega narivna ploskev naj bi bila skrita pod melišči preko katerih se povzpnemo do vhoda in je Dol pod Stadorjem že v spodaj ležeči skladovnici zg. dela zg. triasa, potem jama nekje preči omenjeno narivno ploskev. V kolikor bi se to izkazalo kot resnično, bi bila jama edini znani tovrstni primer.

Tloris jame

Iztegnjeni profil jame (merilo 1:1000)

Ob povratku naju je preostala ekipa že težko pričakovala in se prepričevala, da se nama ni zgodilo nič resnega. Kakor je v jamarstvu običaj, se je tudi ta akcija čezmerno razvlekla in tudi tokrat se je pokazalo, da panično pričakovanje novic iz jame nima smisla, ker te vselej kasnijo. Iz jame smo po 11 urah prišli šele ob 21.30 in se do civilizacije uspeli prebiti šele ob polnoči. Ponovno zahvaljujoč Borutu, smo kljub pozni uri dobili tudi nekaj za pod zob in toplo posteljo, ki je povratek domov prestavila še za eno noč.

Leave a Reply

Your email address will not be published.