Nedavno smo dali na splet triintrideset let star filmček, ki smo ga posneli med našo odpravo v to nenavadno jamo. Dodali smo mu zvočno kuliso, vendar je kljub vsemu potrebno nekaj pojasnil.
Jamo pod Debelim vrhom sta odkrila Anton Jenc – Žila in Jože Jamnik – Južek 31. jul. 1973 med sistematičnim kartiranjem podov med Debelim vrhom in Ogradi v Julijskih Alpah in jo raziskala do globine 79 metrov. Vsega skupaj sta tisto leto pregledala 22 speleoloških objektov, večinoma v neposredni okolici vhoda v Jamo (glej Bilten št. 12 iz leta 1974). Vanjo je bilo kasneje še več odprav in dosežena je bila globina 223 metrov. Tu je Antona Jenca ustavila ožina in težave z razsvetljavo. Leta 1976 smo pripravili obsežno odpravo v to izjemno zanimivo jamo, ki je trajala od 27. avgusta do 2. septembra leta 1976. Preko Ljudske tehnike (tu nam je veliko pomagal tedanji sekretar Mestne zveze organizacij za tehnično kulturo Jože Mencinger) smo uspeli dobiti helikopter za prevoz opreme (od Mrzlega studenca na Pokljuki do planine Jezerc; bliže jami se ni dalo pristati.) in stik z radioamaterji, ki so nam vzdrževali stalno radijsko zvezo z Ljubljano (Alojz Bevk iz Domžal je bil z nami pred jamo, v Ljubljani pa je sprejemal nedavno preminuli dirigent Vladimir Kobler, ki je bil član železničarskega radioamaterskega kluba). Elektriko za radijske postaje in za razsvetljavo po jami (ena reflektorska žarnica, 250 W), potrebno pri snemanju filma, nam je zagotavljal Hondin 600 W agregat (železničarski), ki smo ga futrali z mešanico, čeprav je imel štiritaktni motor. Delal je pa kljub temu, čeprav je včasih nepričakovano umolknil. Telefon po jami smo napeljali do dna – za vsak slučaj. Šotore so nam posodili taborniki Sivega Volka (za tiste, ki ne vedo – Sivi volk je bil prof. Pavel Kunaver; med drugim tudi zelo znan slovenski jamar).
Kamero Argus/cosina sem si izposodil pri bratu Iztoku. Nerodno je bilo le to, da je bilo tik pred zdajci treba ponjo v Mežico (tam je bila namreč nekoč doma bratova žena), kar se je hočeš nočeš moralo zgoditi na predvečer domenjenega helikopterskega prevoza.
Film je bil posnet na Kodakov super 8 film, v jami pa na Kodakov Ectachrome (za umetno svetlobo), ki je ravno tedaj ugledal beli dan. Pri montaži filma je izdatno pomagal Rado Smerdu (DZRJL), ki je na film presnel diapozitive, ki so bili posneti v spodnjem delu jame, pa tudi druge.
Na sami odpravi smo imeli precej težav zaradi pomanjkanja vode, čeprav smo računali, da je bo v jami dovolj. Nekaj smo je zato prenesli s planine Jezerc, sicer pa smo topili sneg in imeli temu primerno prebavo.
Med odpravo nas je obiskal arheolog dr. Ivan Turk (s spremljevalcem Andrejem Ruparjem), saj se nam je zdelo, da bi jama lahko bila arheološko zanimiva. Našla nista nič, mi pa tudi nismo prišli nič globje. Menda so bil “špičaki” (Igor Žitko, Miran Šubelj – Sagmeister in Janez Sabolek – Sablja, sicer član DZRJL) predebeli ali pa je bilo vmes kaj drugega. Na odpravi so poleg že omenjenih in podpisanega sodelovali še Viktor Menart in Žiga Šmit (kasnejša doktorja znanosti) ter Milan Frelih – Pingo in Milutin Željeznov – Kika. V bistvu precej dobra ekipa!
Transport opreme v dolino je bil kar zahteven zalogaj, saj se je moštvo dodobra osulo. Na srečo smo na Planini pri jezeru srečali Janeza Jakliča, ki nam je s svojimi konjiči pomagal znositi težje kose opreme do Stare fužine. Zato ti simpatični konji nastopajo v sicer jamarskem filmu.
Žila pa je vztrajno trdil, da se jama nadaljuje. In tako so se mlajši člani leta 1996 zopet podali v jamo. Vmes je že bila zgrajena cesta do planine Blato, kar je muke z dostopom prepolovilo (prej smo do jame iz Stare fužine hodili pet do šest ur). Igor Perpar in Špela Klemen sta bila dovolj »šlank«, da sta se uspela stlačiti skozi Slačilnico in najti prehod v spodnje dele (konec julija), potem pa je sledilo še več akcij in dosežena globina 410 m. Zaenkrat se zdi, da nadaljevanja ni. Jama pod Debelim vrhom je trenutno daleč najglobji znani speleološki objekt v narivu Slatenske plošče v Julijcih.
Ta trinajst minutni film o Odpravi v Jamo pod Debelim vrhom je bil velikokrat predvajan in je tako utrpel znatno obrabo, dobil rise in marsikje je bila poškodovana perforacija tako močno, da ga je bilo potrebno kar precej skrajšati. Nekaj je naredil tudi čas in kemija, pa so barve nekoliko obledele. Nove tehnologije pa so omogočile prenos na nove medije in tako filmčku omogočile takorekoč neomejeno življensko dobo. Na DVD ga je presnel B. Radešček, muziko pa je podložil Tibor Gedei. Film z leti postaja vedno bolj zanimiv tudi zaradi posnetkov tehnike – take in drugačne, ki se je od tedaj drastično spremenila. Nekaj članov, ki so sodelovali na odpravi, pa je tudi že pokojnih in so na filmu njihovi edini znani živi posnetki (Milutin Željeznov – Kika, dr. Viktor Menart).