Po skoraj dveh letih in 24. akcijah sva danes z Ljubom prodrla v RP1, ki se sedaj imenuje Žirovcova jama. Na globini 25 m se odpira brezno 25 m globoko, kar je pravzaprav na sredini širokega meandra. To niti ni dno je le širok skalni rob žirine 2 – 3 m, ki se v meandrau nadaljuje v globino še kakih 15 m, širine od 0,5 do 1 m. Meander v katerega sva prišla se nadaljuje v ravni črti v obe smeri. Najprej sva se lotila, kot se je pozneje izkazalo, v pritočni del. Po 40 m se je meander cepil v več rovov. Lotila sva se največjega. Takoj na začetku sva naletela na velike podore. Rov je nekako širok 2 – 3 m in višine do 10 m. To je skoraj v celoti zatrpano s podorom. Prehodi so na različnih višinah. Tako sva prišla do vode, ki jo je kakšnih 10 l/s. Tu je rov širok le še 1 m. Nadaljevala sva protitočno. Voda je večinoma spodkopala podor nad njo. Večkrat je bilo potrebno s koleni v vodo. Na posameznih mestih, kjer ni bilo podora je pravi sprehod. Rov se počasi dviguje. Prideva do še enega pritoka in nadaljujeva po večjem rovu. Ni nobenih sprememb, prevladuje podor. Ko se podor neprehodno zapre, obrneva. Na sotočju pokukava še v drugi rov, ki je bil precej ožji in brez podorov. Tudi ta se kmalu cepi na dva rova, oba prehodna. V večjem nadaljujeva do dela, kjer bi bilo nadaljevanje možno le v neoprenu. Vrneva se do izhodišča, ker sva prišla do vode in nadaljujeva z vodnim tokom. Kmalu sva prišla do 4 m stopnje, kjer brez opreme ne moreva nadaljevati. Hrup, ki ga povzroča ta stopnja se sliši skoraj do izhoda iz jame. Greva nazaj do štrika in pogledat v drugo smer. Že prej omenjena skalna polica se po 40 m zapre z blatnim čepom. Jaz preplezam tistih 15 m do vode in nadaljujem z vodnim tokom. Rov je širine do 1 m in visokim meandrom, ki mu ni bilo videti vrha. Vmes so vkleščene redke podorne skale. Se nadaljuje. Jama je polna prodnikov, večinoma peščenjaka. Najde pa se tudi kakšno, seme, drobna vejica ali kost. Ocenjujeva, da sva raziskala vsaj 500 m rovov.
