V petek v popoldanskih urah smo se Milan Ferran, Peter Gedei, Ines Klinkon in jaz odpravili proti Zadnjici z namenom obiska Požiralnika ob zgornjem kriškem jezeru, ki v klubu že nekaj mesecev buri duhove. Vremenska napoved ni bila najbolj rožnata in tudi najbolj zgodnji nismo bili. Iz izhodišča v Zadnjici smo se proti Pogačnikovem domu začeli vzpenjati šele ob 20.30. Oslabljeno višinsko jedro hladnega zraka, ki naj bi visokogorju prineslo predvsem popoldanske nevihte se v tistem trenutku ni zdelo zelo švoh. Po nas je scalo celotne tri ure vzpona in ni resno prenehalo tudi, ko smo se zjutraj začeli izmotavati iz odej v zimski sobi. Ko je po podih povlekel še blagi do zmerni severovzhodnik pa je postalo tudi mraz. Kljub slabemu vremenu se nam je zdelo neumno, da bi se po naporu, ki smo ga morali opraviti med vzponom, odrekli ogledu jame. Zato smo po nujnih jutranjih obredih opravili še del vzpona do jame in okrog se 11.00 spuzali vanjo. Kljub konstantnemu deževju, so bili pretoki rek v Trenti nizki in tudi odtok iz jezera je bil po moji oceni majhen, saj je bil kvečjemu manjši kot na zadnje ko smo bili v jami (to se je zgodilo 15. 7. 2007, ko smo v zasedbi Stržinka, Celi in Stauta, ko smo jamo delno preopremili in prišli do konca trenutno znanih delov). Namen tokratne akcije je bil jamo opremiti do dna, jo izmeriti, pofotografirati in razširiti ožino na koncu meandra, ki je obetal nadaljevanje. Prva sva šla v jamo jaz in Peter. Jaz sem skušal smer speljati čimbolj stran od vode, on pa je fotografiral. Kljub nizkemu pretoku smo kmalu spoznali, da kot posledica deževja voda v jamo vdira tudi s prenikanjem s površja, saj so nas konstantno tuširali tudi curki od drugod. V vhodnem breznu je smer sedaj speljana kolikor toliko po suhem. Problematično ostaja brezno Cejeve kalvarije, ki je nasploh v dosedaj znanih delih najbolj ogaben konec jame. Cej je res moral biti korenina, da je najprej preživel padec v tisto jebo na dnu še bolj pa potem, da je toliko časa zdržal v tistih deprimirajočih razmerah. Za spodnji dve stopnji je ponovno zmanjkalo fiksov tako, da smo se ponovno spustili po tisti zanki okrog kamna in napeljali isto stotko tudi v zadnje brezno, kjer pa se zdi svedrovec še prav v redu. Že pri Ceju sva slišala nad nama Ines in Milana, ki sta v jamo šla 1 uro za nama, z namenom izmere jame. Srečali smo se ravno pri podoru pod Cejevo čakalnico. Izmerila sta še končne dele in Milan je začel s širitvenimi deli v meandru, kjer se znani deli zaključijo. Take reči ponavadi trajajo in ker jama ni ravno tropska plaža sta se Ines in Peter odločila, za povratek s fotografiranjem jaz pa sem ostal pri Milanu. Ožina je sedaj lepo razširjena vendar je stena zelo krušljiva tako, da bo težko postaviti sidrišče. Sprva ocenjenih 8 m z moje strani, se je sprevrglo v Milanovih 10 m do police in potem še nadaljnjih 30 m do koder leti kamen. Takrat sva bila že oba kljub neoprenskim oblekam že precej premražena in se družno odločila, da opremljanje brezna ostane za drugič. Na poti gor sva ujela Petra in Ines tako, da smo ob 17.00 skupaj prišli iz jame. V jami smo torej prebili 5 oziroma 6 ur. Zunaj je kaj drugega kot scalo. V koči smo se ustavili na toplem obroku in se odpravili v dolino. Na poti pa presenečenje. Boštjan in Mojca namenjena v isto jamo…
