V soboto zvečer smo se iz Vrat po poti skozi Sovatno proti Požiralniku pri Zgornjem kriškem jezeru odpravili Jerko, Nebi in midva z Ines. Za to pot smo se odločili, ker so nam ovinki vršiške ceste in vlečljivost poti iz Zadnjice zrasli že čez glavo. Večjo težavo predstavlja prečenje melišč in nočno iskanje prehodov, ki je ponekod tudi izpostavljeno. Ta pristop sva na srečo z Ines že poznala tako, da iskanje ni predstavljalo večjih težav. Naslednje jutro nas je Nebojša pozdravil okrog 7.30. Vseeno pa smo se tako obirali, da smo v jamo šele malo po 10 uri. Jaz sem najprej malo popravil smer. V prvem breznu naredil še eno sidrišče v breznu Cejeve kalvarije pa še dve. Tam se sedaj izogneš vodi skoraj v celoti. Problem je bila zopet skala, ki je skoraj povsod na drobno napokana in se ti pod svedrom kar kruši. Na koncu sem še uredil dolžino zank na sidriščih tako, da je ostalo od stotke morda še 25 ali 30 m. Jernej se je medtem lotil širjenja meandra pred že razširjeno ožino, ki je obetala nadaljevanje. O kakovosti skale pove nekaj tudi granulacija grušča, ki je nastal po njegovi obdelavi vogalov. Medtem je prišla Ines, ki je z Nebojšo vstopila v jamo približno 2 uri za nama. Nebojša se je žal moral kmalu obrniti, ker je bil že v vhodnem rovu povsem premočen. Nad novim breznom smo zavrtali v strop, ki je obetal še največjo trdnost. Vanj sva se spustila le midva z Ines, Jernej pa se je odločil za povratek, ker se je v meandru, skozi katerega kar prijetno vleče, dodobra namrazil. Po ožini se zadeva se takoj krepko razširi v brezno šrirne 3 do 4 m in dolžine kakih 7 m. Zadeva pol piči dol mimo nekih mostičkov do dna brezna ki je kakih 35 do 40 m pod drugim sidriščem. Sledi kratek skokec in že si nad novim prostornim breznom. Razočarano ugotovim, da sem na koncu štrika. Za mano se pridrsa še Ines. Na dnu brezna, ki je kakih 15 m nižje, se vidi blokovni grušč in odtok vode v verjetni nov meander, ki se zdi prehoden. Prišla sva torej do 50 m nižje naprej pa se vidi v brezno globoko kakih 15 m. Nazaj grede sem skušal v novem breznu nadelati še eno sidrišče, ker te v spodnjem delu tušira in je raztežaj kar dolg. Vendar sem Hiltiju med tem, ko sem ga vlekel iz transportne vreče odpulil celo glavo. Pot preko melišč in nazaj čez Sovatno v Vrata je potekala brez pretresov.
