Približno 14 dni nazaj (20. avgust) sta Milan in Ljubo obiskala Pucov brezen na Medvedjem brdu, kjer ponika Pikelščica. Prehoda do globine 30m, s sifonom na koncu in manjšo luknjo nekaj višje, skozi katero se sliši bučanje slapu (po nacrtu), nista našla. Ljubo je nato našel “obilazak” kjer sta prišla zelo verjetno do tega slapu.
Stene rovov so gladke, stolčene od kamnov, ki jih narasla voda nosi s seboj. V dvorani s slapom so ostanki lesenega mlina, ki ga je zelo visoka voda odnesla 150m pred ponorom. Milan je odmetal večje kamne in nadaljeval z vodo po rovu širine 1,5m in višine 1m. Po 20m je prišel do sifona. (povzeto po Milanovem pisanju)V torek sva šla z Milanom (opremljena z neopreni) nove dele zmerit in že ob povratku tik pred sifonom našla nadaljevanje – dvoranico, ki ima pritok s slapom na eni strani in 4 m višje odtok – krasen rov, 1 x 1,5 m zelo spran in gladek, šiba malo gor dol v smeri vode. Vmes je tudi en stranski pritok – spal. Skoraj sigurno sva prišla za sifon. Rov se spusti, na koncu je 5 m stopnja ki se pa je na frej ni dalo preplezati. Štrika nisva imela. Piha! Ura je bila že veliko zato sva odbrzela ven in spotoma vtaknila nos še v kakšen rovček.
V soboto (3. september) se ekipi prejšnih treh udeležencev pridružijo Ines, Mojca, Boštjan in Peter. Milan in Boštjan sta odbrzela naprej merit, ostali smo opremljali jamo in se slikali. Po lepem rovčku, kjer sva zadnjič obupala se spustimo nekaj metrov, še zadnjič srečamo rokav vode, ki verjetno odteka skozi manjše špranje in pridemo do razcepa. Najprej gremo pogledat desni del, kjer piha iz luknje ob podoru. Za podorom je še malo za poplezat, dvignemo se za vsaj 10 m, ta del je malo višji in zasigan, po slabih 300 m se obrnemo pred stopnjo, kjer bi zopet potrebovali štrik. Smer približno proti zahodu. Levi rov smo merili (smer jugovzhod), z merjenjem smo končcali nad brezencem v dveh stopnjah po ca. 10 m, kjer zopet pridemo do vode – stranskega slapu (ne celega glavnega toka) in jama se nadaljuje po vodnem rovu.
Torej, cca. 800 m jame – glavnih rovov + en kup stranskih, nekaj neizmerjenih nekaj še neraziskanih, nadaljevanje na vsaj dveh koncih, globina ca. 70 m. Cela jama je izredno bogata z jamskimi živalcami, hlodi, deskami, zagovino, gumami, konzervami… Na oba konca po razcepu nas torej spremljajo očitni sledovi vode, poleg smeti se nanosi kamnov in peska (v zahodnem rovu voda porine pesek in kamne 6-7 m visoko), fasete, zelo gladke stene kjer so dimenzije manjse. Veliko od lesa so verjetno ostanki mlina ki jih srečujemo vsepovsod. Glede na smeri rovov sklepamo, da bi to lahko bila zloglasna bifurkacija. Zanimiv je slap, ki smo ga srečali na koncu JV rova na globini 70 m, ki ima ca. 30 % vode ki gre v jamo. Nič od tega kar smo počeli ni ušlo Petru (vrstni red slik približno sledi opisu), kar si lahko ogledate v fotogaleriji. Pred vhodom je jezero, ki smo ga uporabili za temeljito pranje opreme in sebe, hlajenje po žimarjenju v neoprenu, zraven pa paše še zganjanje norčij in sprostitev še tisto malo energije ki nam je ostala. Pri avtih se po mobitelih spopademo s paniko domačih, ki nam nekaj časa ni bila jasna, saj je tam čez padla mogoče ena mala plohica. Imeli smo vec sreče kot pameti.