Logarček nabira nove metre

Stari načrt Logarčka

Pričujoča serija raztegovanja Logarčka se je začela recimo 15.6.2003, ko sta Jernej in Gorazd ugotovila, da sifon za severnim sifonskim breznom ni zalit do vrha. Več brez neoprena nista mogla. Že teden dni kasneje sva bila z Jernejem na ogledni akciji in ugotovila, da je voda res izredno nizka. Gre za severni rov.

Severno sifonsko brezno in sifon za njim je bil popolnoma suh. Si lahko predstavljate koliko časa je bil brez sape in kako je jecljal Jernej, preden mi je uspel dopovedati, da je bilo pred enim tednom več kot meter vode. V “sifonu”, skozi katerega greš lahko ne da bi se sklanjal, se je leta 1999 potopil Igor Vrhovec. Dosegel je globino 1 m.

V Severnem rovu. Foto: Peter Gedei

Če mi tega ne bi povedal, bi za vrv, ki je ostala, mislil, da je kvečjemu za obešanje perila. Sledijo 4 jezera. 1. je bilo prehodno po suhem (pa kaj, saj sva imela neopren), 2. je bilo potrebno nujno preplavati 3. je bilo zopet prehodno po suhem in prišla sva do 4. Jezero se je na desni nadaljevalo približno 20 metrov skozi dober meter visok prehod v nadaljevanje tega jezera. Ta prehod je bil verjetno zaprt, ko so risali načrt (ker ne vidim drugega razloga, da ga ni na načrtu), prav tako l. 99, ko se je v jezero potopil Igor Vrhovec. Z nogami sva “prešlatala” vse stene v jezerih in edino v 4. sta bile 2 možnosti za sifon.

Navdušenje je bilo neizmerno in rešil nas je praznik, 25.6. Navdušencev se je nabralo kar 15.

Ampak na koncu je vsak naredil nekaj koristnega. Ena ekipa je del od sifonskega brezna do 4. jezera na novo izmerila. Za 2. jezero smo imeli eni neoprene, drugi čoln. Potopil sem se v 4. jezero, kjer je logično nadaljevanje. Skozi 5 m globok in 45 m dolg sifon, z nekaj zračnimi žepi, sem prišel v suho nadaljevanje jame. Sledi ca. 165 m suhega rova, ki je večjih dimenzij kot med jezeri, nato sledi 30 m dolgo jezero s prehodom, ki je bil komaj odprt, nato je še ca. 55 m suhega rova (prav tako večjih dimenzij) do manjšega jezera 5 x 6 m, ki se zelo verjetno nadaljuje s sifonom. Potapljaške opreme po suhem delu nisem nosil.

Skica novih delov

Ob povratku se imel kljub mulju na dnu sifona vidljivost le malo slabšo kot na začetku (1,5 m). Glede na to in temperaturo vode 10,5 stopinj C v primerjavi z 8 stopinj C v prvih treh jezerih, se voda skozi 4. jezero očitno pretaka. Tako sem pogledal še na drugo stran jezera, “pritočno” in se potopil 12 m globoko in 50 m daleč. Zaradi špartanske opreme več ni šlo, gre pa še naprej (in dol). Če vse skupaj seštejem je novih okoli 350 m rovov in sifonov.

Vse skupaj je trajalo slabih 9 ur. Sodelujoči: pobudnik akcije Jože Pristavec (JK Borovnica+JKŽ) in Ljubo Golob (JKŽ), ki sta nekje nekaj iskala. Meni so pomagali nosit opremo (hvala vsem) Jernej Petrovčič, Matjaž Cvar (JKŽ), Jože Košir (ŠD Tornado) in Rok Škulj (JK Borovnica), Peter Japelj (JK Borovnica+JKŽ) je imel čez čoln za ne-neoprenčke. Peter Gedei (JKŽ) je zadevo poslikal. Merilna ekipa: Mojca Vrviščar, Ines Klinkon, Boštjan Vrviščar in Miha Staut (JKŽ), čez jezero jih pa je v neoprenu vozil Borut Jurkovič (tudi JKŽ). Zraven je šel še Gorazd Petkovšek, Jernejev sosed.

Potem je bilo malo dežja. Kmetje pravijo premalo, mi preveč. In pisal se je 28. julij in Logarček je bil spet naša žrtev. Imeli smo nekaj težav s kadri za pomoč pri transportu opreme, ko me pred jamo pričaka nasmejan Cox s še petimi jamarji, ki so se odzvali na Palčičevo posredovanje. Tako je minimaliziranje opreme za nošenje (in nato potapljanje) k sreči odpadlo.

Severno sifonsko brezno. Foto: Peter Gedei

V Severnem rovu. Foto: Peter Gedei

Miha in Ines sta se odpravila v Južni rov in ugotovila, da je Južni lijak popolnoma suh, vendar nadaljevanja nista našla. Ostali pa smo šli s potapljaško opremo in čolnom v Severnega. Oprema je bila ekspresno pred 4. jezerom (ja, eni pa majo kondicije), kjer sem se potopil v severni sifon.

Zadnjič sem vrvico pustil notri in tokrat mi je prišla kar prav – skozi sem bil prej kot v 2 min. Opremo sem po suhem delu odnesel do naslednjega potencialnega sifona – sifon se proti severu po ca. 75 m zapre, edino možno nadaljevanje je proti zahodu, kjer sem šel tudi okoli 70 m daleč, vendar globlje od 12 m brez “lajfa” nisem mogel. Tako da ne vem, kaj je naprej. Drugič.

Nato sem se potopil še v “južni” sifon v 4. jezeru – no, poskušal sem se potopiti, saj je bila vidljivost manj kot 10 cm in sifona po 20 min poskušanju sploh nisem našel. Tako se je več kot očitno pokazalo, da je severni sifon pritočni, južni pa odtočni. Pretoka se sicer ne čuti, čuti pa ga očitno mulj ki sem ga dvignil pri opremljanju. V suhem delu za severnim sifonom je bilo ca. 10 cm več vode kot nazadnje kar je očitno povzročilo malo močnejsi pretok kot nazadnje, od tod tudi svinarija v južnem, odtočnem sifonu. Zadnjič sem v jezeru dvignil priblizno enako mulja, vendar do sifona to ni prišlo. Vemo pa vsaj za naslednjič, v katerega se je treba najprej potopiti.

Sodelovali s(m)o: Cox (SD Tornado), Mitja Mršek, Marko Matičič – JD Rakek, Martin Rajšter, Roman Bogataj, Tomaž Česnik – DZRJ Luka Čeč Postojna, Milan Ferran, Ines Klinkon, Miha Staut, Uroč Ilič (JKZ). Še enkrat hvala vsem ki so pomagali nosit in pa Igorju, ki mi je “šenkou” en star “lajf” pa posodu flaše.

Pred potopom. Foto: Peter Gedei

Pred potopom. Foto: Peter Gedei

Pred potopom. Foto: Peter Gedei

Volja za Logarčka je malo upadla, nakar me 10.8. kliče Joc in pravi, da gresta z Jernejem nekaj pogledat v južne rove. Jernej in Gorazd sta pred enim tednom odkrila eno luknjo iz katere se sliši voda. Kaj hitro se mi je stožilo po Logarčku in čez 3 ure smo se že oblačili. Tokrat brez potapljaške opreme. Čeprav je bila prisotna voda in to v obliki nevihte. Zanimivo je bilo pod Dietzovim oknom, ko je tja grede drla voda (skozi eno precej neposredno povezavo s površjem), nazaj grede na nič več.

Tistih jezer ali sifonov na koncu seveda po pričakovanjih ni bilo. Samo blaaaato. Pa ena mini baby glista je bila čisto na koncu na blatu. Malo naprej od južnega lijaka (malo pred “koncem” jame), bolj natančno točno pod merilno točko 27, se res sliši voda. Ta majhna luknja se je razširila v en šaht, ca. 20 m globine, pa eno stopnja pa še en šaht, skupaj ca. 40 m globoko. Tako da je to sedaj gotovo najnižja točka jame. Vse skupaj gre dosti navpično, rahlo proti jugu.

Jerko "lovi" Uroša. Foto: Peter Gedei

No, pa smo pri vodi. Dol pa sta 2 jezeri, med njimi je 4 višinskih metrov in slapek. Voda priteka iz zahoda, jezero je ca. 4×5 m in teče v večje jezero, ca. 5×18 m, proti vzhodu. Nad zgornjim jezerom je par kaminov, spodnjega bi se dalo pregledat edino z neoprenom. No, tu je verjetno še kakšen sifon. Prvih 20 m brezna so čisto gladke skale, tam očitno velikokrat priteka voda. Kaže da veliko vode. Takoj sem se spomnil Hotiških ponikev. Iste skale. Tam kjer je stopnja je odloženo blato (ostali deli so čisti) in kaže, da je to zgornji nivo vode. To je 15 m nad včerajšnjim, spodnjih 15 m je pa tako kot obala, kjer je plima in oseka – ostre, krušljive skale.

Nadaljevanja sledijo. Upam.

Uroš Ilič, JKŽ

Leave a Reply

Your email address will not be published.