Iskanje vode pod zemljo

Jamski potapljač za preplavanim sifonom. Foto: Ciril Mlinar-Cic

Prihajamo v čas, ko postaja naravna pitna voda čedalje večja redkost. Čistih vodnih virov je vse manj, potrebe po njih pa so iz dneva v dan večje. Vendar se v neznanem podzemlju Slovenije še skrivajo neizkoriščeni vodni viri.

Štirimesečna suša je temeljito izsušila kamnite vodne zbiralnike pod vaškimi hišami. Spet je bilo treba peš po vodo k najbližjemu izviru. Stara ženica je opazovala tenak curek vode, ki ga je leseni žleb usmerjal v pločevinasto vedro. Kot vedno, kadar se je sklanjala nad studencem, so dobile njene oči poseben lesk. V njih sta se močneje od jutranje rose zrcalili bistra studenčnica in modrina neba. Čeprav je bil njen stoletni obraz prepreden s tisoč gubami, so ga oči delale lepega in tu ob izviru je bila videti skoraj mlada. Še vedno se je živo spominjala dne, ko je njen oče pritrdil med kamenje nov hrastov žleb za vodo, da je ni bilo treba zajemati iz kotanje. Spominjala se je tudi tistega, ki ga je namestil njen ded in nazadnje tega sinovega, ki je zamenjal dotrajanega očetovega. Vsaka generacija je imela nov žleb, kot nekak simbol novega življenja, in vedno, ko so ga zamenjali, so si prisegli, da bo prišel čas, ko bodo imeli tekočo vodo tudi v hiši. Medtem so ob hiši zgradili vodnjak s kamnitim zbiralnikom za kapnico, a o vodovodu so še vedno lahko le sanjali. Pozneje so stari pomrli, sina je vzela vojna, vnukov ni bilo. Nikogar več ni imela, da bi upala z njim. Toda njena mladostna želja je bila še živa. Nekega dne, je pomislila, še preden bo umrla, bo tudi v njeni vasi vodovod. In takrat bo imela vode, kolikor je bo potrebovala.

Po stezi nasproti studenca je prihajala skupina jamarjev. Fante s čeladami na glavah, ki so bili oblečeni v zdrsane jamarske kombinezone, je ženica že poznala. Niso bili prvič tu. Nosili so težke transportne vreče, svitke vrvi, žične jamarske lestvice in potapljaške jeklenke. Ustavili so se ob studencu in pozdravili ženico.

“Dober dan, mam’ca, spet smo tu!”

“Dober dan, lepo, da ste prišli. Sem vas že čakala.”

“Raziskave dobro kažejo. Če bo bog dal, vam bo še letos pritekla voda iz pipe.”

O, da bi bilo res,” je dejala. “A ne verjamem več! Bog je ne bo dal, če jo boste našli vi, zgoraj v jami, mogoče … zdaj bom molila za vas!” Spet je imela tisti posebni lesk v očeh. In spet jo je navdalo novo upanje.

Jama, v katero so bili namenjeni speleologi, se je stiskala pod visoko previsno steno, ob robu starega zapuščenega kolovoza. Kozja luknja so jo imenovali prebivalci obeh najbližjih vasi. Vhod vanjo, majhna neopazna razpoka v steni, kot bi stena sramežljivo zazehala, je bil obzidan z betonsko ograjo. Pod cesto je bil zgrajen obok, da je ne bi občasna deroča voda, ki se po dolgotrajnih deževjih dvigne v jami, odnesla.

V sifonu

Medtem ko je ženica ob studencu razmišljala o svoji nesreči, so se jamarji že spuščali v brezno. V podzemlju, komaj dvajset metrov pod njenimi nogami, je bil povsem drug svet. Labirint rovov in jam, drobnih špranj in velikih dvoran, podzemnih potokov in jezer, ledenih sifonov in večne teme. Voda komaj osmih stopinj Celzija, kar je približno ustrezalo povprečju letnih temperatur jamskega zaledja, se je v izobilju pretakala po svojih apnenčastih žilah in jih počasi a neprestano širila in oblikovala po svoje.

Potapljača v sifonu. Foto: Ciril Mlinar-Cic

Lilo med pripravo na miniranje ožine. Foto: Ciril Mlinar-Cic

Kamen, ki ga je Miha vrgel v ozko odprtino na dnu brezna, se ni zakotalil po skalah, niti ni pljusknil v vodo. Tisto, kar je bilo slišati iz globine, je bilo nekje vmes. Udaril je zamolklo, v blato, kot bi ga zabrisal v lonec z marmelado. Stlačil sem se skozi odprtino in se spustil za kamnom v novo, kratko brezno. Nekaj metrov niže sem že sestopil na blatno drčo. Škornji so se mi pogreznili do gležnjev, da sem obstal na strmini, prilepljen kot ptica na “limanici”. Mukoma sem se odtrgal od živega blata in legel nanj. Naprej je šlo lahko. Zdrknil sem po blatnem kanjonu kot po toboganu. Ustavil sem se šele tik pred malim smaragdnim jezercem. Blatne kepe, ki jih je sprožilo moje drsenje, so se med kotaljenjem večale kot snežene na zimskem bregu, me prehitele in veselo poskakovale v lužo. V čisti vodi so za sabo pustile motne rjave zavese. Prej kot v minuti je postalo jezerce motno rjave barve.

“V redu je, Lilo, dol sem. Spusti ‘prasico’!” sem zaklical v temo. “Ujemi jo, že gre!” se je slišalo kot odmev in z novim plazom blatnih kep je pridrsela do mene velika jamarska transportna vreča, ki si je med jamarji zaradi svoje “svinjske” teže, upravičeno prislužila tako prostaško ime.

Nad jezercem, ki bi ga po obodu štirje jamarji z lahkoto objeli, sva z Mihom razprostrla vojaško šotorsko krilo in nanj zložila potapljaško opremo. Bilo je ravno toliko prostora, da sem lahko napol sključen zlezel v neoprensko obleko in se opremil. Nato sem se spustil po lestvicah čez navpični skalni prag do jezera. Nerodni in težki jeklenki mi je v vodo po vrvi spustil Danilo. Ko sem ga zagledal takole od spodaj, iz žabje perspektive, s svetlobnim sijem od karbidovke okoli glave, me je spet popadel smeh. Vse do včeraj nas je prepričeval, da bo šel danes pred matičarja, prav tako tudi svojo bodočo ženo, starše, svate in vse povabljene, a se je spet premislil. Že drugič! In to ne zaradi kake dobre pičke, temveč zaradi zanikrne blatne luknje, po kateri zdaj rijemo. Zamenjal je nobel obleko za blaten jamarski kombinezon in šel raje z nami.

Prižgal sem luči na čeladi, preizkusil regulatorja in privezal konec varnostne vrvice na skalni rogljič. Tipaje sem se potopil v blatno kopel. Kar po spominu, v tisto smer, kjer se je prej, ko je bila voda še bistra, videlo nadaljevanje rova. Po nekaj metrih slepega plavanja v sifon, se je voda zbistrila. Prehitel sem počasni vodni tok, in kot bi zaplaval iz megle, se je dimna zavesa nenadoma razmaknila. Pred mano je zazijal ovalen, do meter in pol širok podvodni rov v obliki pokončne razpoke. Iz čistih zglajenih sten so štrleli dolgi skalni noži, po katerih so posedali prosojni belkasti rakci – jamske kozice. Privezal sem vrvico na eno takšnih skalnih lusk in se zrinil naprej. Nenadoma, medtem ko sem pregledoval razpoko v dnu, mi je pred masko nekaj belo poblisnilo. Nato je tisto nekaj, po kačje zvijajoč se, odplavalo stran od svetlobe mojih halogenk. Aha, tudi tukaj ste! Bila je ena od človeških ribic, ki so si tudi v tej jami našle življenjsko zatočišče. Malo naprej se je strop dvignil nad gladino, a le za nekaj metrov, nato je ponovno poniknil pod gladino. Še enkrat sem se potopil in še enkrat izplaval. Zadnje jezero je bilo precej daljše, blizu dvajsetih metrov. Nad vodo se je velbal lepo okrašen kapniški strop. Bil bi v ponos vsaki turistični jami. Na koncu jezera, kjer sta se levo in desno nadaljevala zame pretesna podvodna kanala in je bilo slišati skrivnostno šumenje vode, sem vzel iz transportke posode in jih napolnil z vodo. Večje plastične za kemično analizo, manjše steklene za mikrobiološko. Zatem sem se z metrom, naklonomerom in globinomerom lotil merjenja sifona. Meril sem ob napeti vrvici in si rezultate meritev zapisoval na tablico iz linoleja. Na pol poti me je dohitela motna voda, ki sem jo skalil ob prihodu v sifon. Rjavkasta koprena me je počasi, skoraj neopazno zagrnila in mi zastrla pogled. Najprej se je razblinil rov, za njim bela vrvica in nazadnje še moja roka z merilnimi inštrumenti in s tablico. Merjenja je bilo za nekaj časa konec. Zaplaval sem nazaj v notranjost do jezera, da bi na zraku počakal, da se voda zbistri. Okoliščine, ko se čista voda nenadoma skali, so pri jamskem potapljanju dokaj pogoste. Za izkušene potapljače to ni posebna nevarnost, lahko pa je usodno za začetnika.

Izgubljena potapljača

Neko zimo, pred mnogimi leti, sem v podobnem sifonu Klevevške jame pri Šmarjeških toplicah, doživel zelo hudo izkušnjo. Voda iz tiste jame bi bila zanimiva za vodovod, vendar je bila močno onesnažena z izločki prašičje farme nad njo. Ob neki priložnosti sem v jami preplaval sifon in za njim odkril dotlej neznan, tristo metrov dolg rov. Na koncu, pri novem neprehodnem sifonu, je bil globok tolmun z izvirom. Prav posrečeno mesto za novo črpališče vode. Načrt, ki smo ga izrisali, je pokazal, da je konec novega rova že daleč za kmetijo in do tja njeni hlevi najbrž nimajo več vpliva. A to je bilo treba potrditi še z vzorci vode. Pri novi akciji sta mi pomagala jamarja Marko in Rok. Oba sta bila tudi potapljača, a s potapljanjem v jamah prav veliko izkušenj še nista imela. Ravno prav, sem jima dejal, sifon v Klevevški jami je kratek in plitev, steni sta tesno skupaj, da se ne moreš izgubiti, voda je bistra, ko plavaš noter, za nazaj pa zelo kalna, pravi šolski primer sifona za začetnike. Tam bosta lahko izpopolnila svoje znanje. Toda pazita, pri vrnitvi bo voda motna in se ne bo videlo nič. Popolnoma nič! Kljub temu sta bila videti navdušena, a kot se je pokazalo pozneje, mojega opozorila nista vzela preveč zares. Po večurnem raziskovanju jame in jemanju vzorcev vode smo se vrnili pred vhodni sifon. Fanta sta bila ob pogledu na blatno jezero, kamor se je bilo treba potopiti, preprosto šokirana. Vse dolge ure, ko smo tacali po podzemskem potoku, je voda spirala blato izpod naših stopal in ga odnašala proti odtočnemu sifonu. Usedline so bile tako fine in lahke, da so lebdele v vodi. Tistih nekaj deset metrov, kjer je bila vrvica napeljana pod površino, je postalo nenadoma skoraj nerešljiv problem.

Kadar je ožina le preozka, je potreben 'tehnični' pristop. Foto: Ciril Mlinar-Cic

Netopir v jami. Foto: Ciril Mlinar-Cic

“Kaj je zdaj?” sem vprašal, ko sem videl, da se obotavljata. “Lahko počakamo dvanajst ur, pa bo voda spet čista. Ali gremo ven takoj zdaj?” sem poskusil.

Videti je bilo, da sem ju prepričal, saj sta pričela počasi natikati plavuti. Toda tista šaljiva nagajivost, ki je bila prisotna ves čas, ko smo stikali po jami, je z njunih obrazov nenadoma nekam izginila.

“Marko, ti boš šel za mano, za tabo pa Rok. Plaval bom čisto počasi, da bomo ves čas skupaj. Ne izpuščajta vrvice! Če bo kaj narobe, me pocukaj za plavut. Sta razumela?”

Nemo sta pokimala. Potopil sem se in toliko počakal, da sem ju začutil. Potem se je pričelo počasno tipanje ob vrvici proti izhodu. Nekje na polovici sem opazil, da za mano ni nikogar. Nekoliko sem počakal, nato pa zaplaval nazaj, vse do jezera. Ni ju bilo. Kako je mogoče, da sta me obšla, saj je rov tako ozek? Edino pod mano ali zgoraj. Vendar bi morala ob tem izpustiti vrvico! Zdaj je tudi mene zaskrbelo. Zakaj nisem skozi sifon odpeljal vsakega posebej, kot sem sprva načrtoval? Ponovno sem se potopil in v minuti preplaval podvodni rov. Tudi na drugi strani ni bilo nikogar. Le kam sta se zatekla? Še enkrat sem zaplaval ob vrvici. Z roko sem se stegoval v vse smeri in dobesedno pretipal rov. Sredi sifona me je naenkrat butnila v glavo plavut, da mi je zalilo masko. Še nikoli nisem bil tako vesel udarca z nogo kot takrat. Dvignil sem se pod strop, kjer sta v žepu ujetega zraka bingljala prestrašena prijatelja. Kar zavriskala sta od veselja, ko sta me ponovno videla.

“Rok se je z ventilom zataknil za vrvico in me ustavil,” je poročal Marko. “Marko pa me je zgrabil in potegnil gor, pod strop,” ga je dopolnil Rok.

Ponovili smo lekcijo o vrvici, spremenili vrstni red, Rok za mano, Marko zadnji, in se potopili. A agonije še ni bilo konec! Iz sifona sem tokrat pripeljal samo Roka. Kje je zdaj Marko? Vrnil sem se nazaj v sifon pod strop, kjer je Marko odpravljal svoje “tehnične” težave. Čez dobrih petnajst minut sva bila z Markom pri Roku. Naposled vsi trije spet skupaj. Ura reševanja in motoviljenja po sifonu je bila za nami. Šestdeset minut za dve minuti plavanja! Rok je opazil, da je med plavanjem izgubil eno od plavuti, vendar je dejal, da ne bi šel ponjo nazaj v ta “prekleti” sifon tudi, če bi bila zlata. Ko smo se pod zvezdnatim nebom vračali proti avtu, sta oba prisegla, da se v sifon ne bosta nikoli več potopila. Izučilo je tudi mene. Odtlej sem v sifone odhajal sam.

Voda iz Kozje luknje

Po desetih minutah čakanja, da je motna voda odtekla, je sifon postal spet lepo zelen in lahko sem ga do konca izmeril. Vračanje iz jame je bilo zoprno, a nadvse smešno. Mokra oprema je iz blata naredila pošastno drsalnico. Nemočno smo opletali in zdrsavali ob lestvicah in oprema se je spreminjala v blatne kepe. A vendar se je splačalo. Rezultati analize vode so bili navdušujoči. Kemično in mikrobiološko je bila primerna za oskrbo. Prisotnost raznih nezaželenih snovi v vodi je bila zanemarljiva. Skratka, bila je pitna! Meritve jamskega poligona so pokazale, kje bi bilo vrtanje za bodoče vodovodno črpališče najprimernejše, in na Geološkem zavodu so se lotili dela. Počasi, a vztrajno je geološki sveder strgal apnenec in prodiral proti podzemski vodi. Med vaščani sta vladala takšna napetost in pričakovanje, ali bo vrtina zadela ob vodo ali ne, da so opustili celo tradicionalno balinanje. Nagnetli so se okoli vrtalnega stroja in na dan so prišle stare zgodbe in legende o vodi, ki se skriva v hribu, kot bi nenadoma ušel vsemogočni duh iz zaprašene steklenice. A tudi nestrpnega čakanja je bilo enkrat konec. Sveder je zdrobil zadnjo kamnito oviro in se prebil v sifon. Zadetek v polno. S prvo vrtino! Navdušenje vrtalcev je preseglo veselje vaščanov, ki so se lahko prvič osvežili s “svojo” vodo. A do vode iz pipe je preteklo še nekaj časa. Treba je bilo izmeriti kapaciteto podzemne vode in zgraditi še vse druge vzporedne naprave, ki so ob vodovodu potrebne. Tako je vrtina za nekaj časa dobila namesto pipe kovinski čep. Pa ne za dolgo. Vaščani so kmalu pričakali odprtje novega vodovoda s pravo stoletno veselico.

Želja stare ženice se je uresničila. Zdaj bo vsakič, ko bo odprla pipo, iz nje pritekla voda. Ko si je kasneje doma iz pipe napolnila kozarec, so ji po licu spolzele solze sreče.

Ciril Mlinar Cic

Leave a Reply

Your email address will not be published.