Raziskovanje jame Žerovnice – Veselove jame

Jama je že sama po sebi skrivnostna, saj jo varuje sifon ob samem vhodu. Dostopna je le potapljačem, le njim postopoma razkrije svoje lepote. Že prvi obisk te jame me je navdušil z vztrajnostjo, ki jo zahteva od raziskovalca. Kot potapljač nikdar nisem bil vabljen na raziskovalne odprave; to plat sem močno pogrešal, prepričan pa sem bil, da lahko tu mnogo pripomorem. Izbral sem torej Žerovnico, saj ni kazalo, da bi raziskovalci kazali pretiran interes zanjo – verjetno zaradi tega, ker nihče razen potapljačev ne more v jamo, to pa močno omejuje tako cenjene »nosače«. Odločitev je padla. Raziskal bom nadaljevanje jame v okviru svojih sposobnosti.Prvi vtisi prijateljev, ki sem jim zaupal svojo zamisel, so bili mešani, saj mnogi niso poznali moje odločenosti. Na srečo pa sem bil od začetka deležen podpore treh prijateljev v potapljaških krogih ter jamarjev. Za tovrstni raziskovalni podvig bi bilo značilno predvsem naporno nošenje opreme. Žal nisem našel nobenega navdušenca za sodelovanje, zato sem se odločil zamisel izpeljati sam.

Vhod v jamo si lahko le predstavljamo, dokler ne pogledamo pod vodo in vidimo razpoko pod mogočno kamnito steno. Nato zaplavamo skozi kratek sifon dolžine okrog 15 metrov. Posebnost tega nekaj metrov širokega sifona je to, da ni nikjer mulja in zato ni nevarnosti, da bi pokvaril vidljivost. Iz vode pridemo skozi manjšo ožino na desnem robu. Odpre se rov, ki takoj namigne na obetavno nadaljevanje, saj je v njem nekaj manjših kapnikov. Dovolj visok je za pokončno hojo in širok okrog pet metrov.

Malo dlje je že prva in najbolj zoprna ožina, kjer je treba razstaviti vso opremo. Prav tu sem si prvič zaželel, da nekega kapnika ne bi bilo tam, ker močno otežuje prehod prav sredi ožine. Ožini sledi še koleno, ki je pravzaprav enometrski sifon, in že se prebijemo v večji rov, po katerem mirno teče reka. Nekaj časa lahko po rovu hodimo, nekaj časa plavamo, nato pa se prehod razdeli: ali pod vodo ali peš čez skale in čez manjši spust nazaj do vode. Po tem prehodu se že sliši bučanje vode – bližamo se slapu. Ko ga zagledamo in začutimo pršenje vode po obrazu, se človek počuti resnično majhnega. Desno stran slapu so prejšnji raziskovalci opremili z vrvmi, ki so zadovoljiva pomoč pri plezanju, čeprav bi se marsikdo spotaknil ob varnosti, saj je tisti, ki pleza, skoraj vedno natovorjen…

Od slapu je le še nekaj deset metrov do prvega sifona. Tu nekje sestavimo opremo in se pripravimo na potop. Prvi sifon je globok 32,6 m in dolg okrog 140 m. Prehod med prvim in drugim sifonom potapljaču otežuje pol metra široka skalnata prepreka tik pod površino. Sledita drugi sifon (globina 10 m, dolžina 50 m) in tretji sifon (globina 10,6 m, dolžina 90 m), ki jih je verjetno (sodeč po vrvicah) preplaval že Benjamin Gorkič. Po četrtem sifonu (globina 12 m, dolžina 75 m) moramo ven iz vode in preplezati kakih 35 metrov brzic, ki imajo vmes še dva manjša previsa (meter oz. dva visoko). Naslednji (tj. po slapu peti) sifon se začne v malem jezeru premera dveh metrov, ki je kot okno v zanimiv rov, ki spominja na črevo – je poln obratov ter okrogelega profila skozi celotno dolžino. Zadnji do sedaj preplavani sifon je šesti po vrsti (gotovo pa ni zadnji). Globok je le 6 – 7 m, v obliki črke U, in se kot vsi prejšnji zaključi v novem jezeru. Od tam se jama nadaljuje z nadaljnjimi kratkimi brzicami, naprej pa v neznano…

Moje jamsko-potapljaško raziskovanje se je pričelo jeseni 2000, ko sem večkrat prehodil oz. preplaval pot od vhoda do prvega sifona nad slapom, ker je bilo opreme preveč za eno pot. Vedno sem se potapljal z 10-litrskimi 300-barskimi jeklenkami. Ob prvem potapljaškem podvigu sem preplaval prve tri sifone ter prvič napeljal vrvico še v četrti sifon. Ogledal sem si tudi tisti del med četrtim in petim sifonom, ki je težko prehoden, ker se zaradi razburkane vode ne vidi tal, torej človek ne ve, kam stopi. V tem predelu sta tudi dve stopnji, ki se jih dá preplezati. Po potopu sem del opreme znosil ven, drugi del pa pustil za naslednjo »nosaško« akcijo, saj nisem mogel sam naenkrat prenesti ven vse opreme.

Čez čas sem se ponovno opogumil in si sposodil še dve manjši 5-litrski jeklenki, da bi z njima preplaval do tedaj znane sifone in se lotil raziskovanja s polnimi 10-litrskimi jeklenkami. V treh etapah sem spravil opremo do slapu. Dodal se še »D-ringe« na kompenzator plovnosti in s pomočjo žice, ki sem jo segrel na karbidki, naredil še pritrdišča za vponke na dnu copatov 5-litrskih jeklenk, da sem jih lahko nosil kot »side-mount«. Preplaval sem že raziskani del jame, odložil 5-litrske jeklenke in se naprej odpravil peš. Na žalost (in jezo) se je tista mala dvometrska stopnja izkazala za nepremostljivo oviro z dvema jeklenkama na hrbtu! Razočaran sem se obrnil.

Vrnil sem se avgusta 2001, skupaj z Igorjem Vrhovcem, ki mi je pomagal znositi nekaj opreme v jamo in opremiti to nesrečno stopnjo z vrvjo. Opreme, ki sva jo nosila, je bilo za cel konvoj. Igor se je odločil za dve 6-litrski 300-barski jeklenki, jaz sem uporabljal standardni 5-litrski, nosila pa sva še moji težki 10-litrski jeklenki. Poleg tega se nama je nabralo še za eno polno transportko opreme (luči, koluti…). Brez zapletov, razen napora seveda, sva se prebila nad slap, opremo dala nase in preplavala velike potopljene rove. Zabila sva svedrovec na tisti nesrečni stopnji in Igor je raziskal peti sifon. Nato sva se odpravila ven, v jami pa pustila 10-litrsko jeklenko za kasnejše raziskovanje.

Zaradi slabih vremenskih razmer sem se ponovno lotil raziskovanja šele 25. oktobra. Jamo sem že dobro poznal in »vlačenje« opreme skozi ožino in kasneje čez slap sta postala rutina. Tokrat sem po četrtem sifonu zamenjal jeklenke in uporabil vrv za dvometrsko stopnjo. Potopil sem se v Igorjev rov, ki je razen vhodnega sifona v jamo edini popolnoma brez mulja. Sledil je krajši prehod iz enega jezera v drugo in že sem bil v šestem sifonu za slapom. Ta del je nenavaden zaradi oblike (v obliki črke U) in strukture tal (črna krušljiva kamnina). Tudi ta sifon sem opremil z vrvico in se odločil, da se obrnem. Sklenil sem, da je to za danes dovolj.

Moje delo dokazuje, da se da v svojem ritmu in z veliko volje doseči prav vsak cilj! Moram še dodati, da brez podpore Igorja Vrhovca, Mateja Mihailovskega in še nekaterih teh raziskovanj ne bi bilo, ker sam niti za to potrebne opreme nimam v celoti. Še enkrat hvala vsem, vaša pomoč mi bo še potrebna v prihodnje!

Simon Oprešnik

Leave a Reply

Your email address will not be published.