Za to akcijo sem se navdušil po obisku te jame v sredo in po novih podatkih, ki sem jih dobil. Zraven je šel Robi Renninger, ki mi je blazno olajšal izkanje Mihovega rova – samo po njegovih besedah ga sicer ne bi nikdar našel ker mi je dal napotke naj iščem za napačnim sifonom, ampak ko je bil dejansko tam se mu je povrnil spomin in sva takoj prišla na pravo mesto, ko se je začelo blato….
Če se malo vrnemo na začetek, dobila sve se že ob sedmih v Ljubljani in se v jamo odpravila malo po osmi uri. Opreme sva imela vsak eno 5 l in eno 3 l jeklenko. Odpravila sva se hitro (Robijev tempo J) in prišla do blata, in tam je Robil začel zabijati svedrovec, saj planirava čez eno blatno razpoko napeljati vrv za lažji prehod; jaz sem pa upal priti po dnu te blatne razpoke z jeklenkami na drugo stran in še naprej, da bi pretauhal tisti sifon. Iz tega ni bilo nič saj sem bil malo preširok z opremo za prečkanje tiste razpoke in sem jo snel potem ko sem se dodobra zagozdil v blatu. Ko sem se razopremil in rešil jeklenk sem sam nato prišel brez problema do vode in ob tem dodobra spoznal vzrok Robijeve sreče, ko sem mu povedal, da imam svedrovce s seboj… Ko sem se vrnil od sifona, ki sem ga lahko samo otožno gledal, sem se vrnil in Robiju pomagal pri drugem svedrovcu. Za naslednjič je torej potrebno prinesti samo se ploščici in vrv ter veliko dobre volje in nadaljevati globje v jamo.
Ob povratku pri prvem sifonu sem kar temeljito očistil regulatorja, ki sta v blatu postala dve veliki blatni kepi…. Po zadnjem sifonu sva izkoristila še zadnjo vodo in zdrgnila velike količine blata. Ven sva prišla ob enajsti uri brez večjih poškodb, Robi se je namreč urezal na prstu…. J. Ponovno se zahvaljujeva Igorju Vrhovecu za materialno in moralno (čeprav je bilo zadnje bolj malo… J) podporo.