Poročilo o obisku Podpeške jame (odtočni del)

V akciji smo sodelovali Uroš Ilič (pobudnik za akcijo), Sandi Knez in Simon Oprešnik. Uroš in Sandi sta oba z menoj opravila Cavern tečaj še pri Tomotu, kar pomeni neke osnove jamskega potapljanja in oba sta potapljača. Opremo za suho jamarstvo smo pa malo sestavili. Imel sem še eno čelado s karbidovko od JKŽ (ki me je drago stala pa bolj malo delala!!) in Uroš je s seboj vzel kolesarsko čelado. Uroš je sicer že imel bližnje srečanje z neko skalo v tej jami in si je prislužil šivanje nekje na glavi.Malo pred deveto uro zjutraj smo se končno dobili (s Sandijem sva pri Igorju vzela še nekaj opreme) in odpravili proti jami. V tem delu jame je bil dosedaj samo Uroš in to do prvega sifona, ki pa je ob visokem vodostaju sicer drugi.

Opremo smo pričeli sestavljati v prijetnem hladu vhodnega dela jame. Z Urošem sva imela vsak po eno 5l jeklenko medtem ko je Sandi vzel 10l, ki je bila samo napol polna. Ko smo se opremili, smo se odpravili v odtočni del jame. Vode ni bilo na spregled tudi potem, ko smo zagledali prvo vrvico predhodnjih potapljaških odprav. Tako smo prišli do drugega sifona še dobesedno suhi. Ko smo se pripravili za potop smo vedeli, da naj bi bil kratek, nismo pa točno vedeli podatkov o širini in višini. Bili smo pozitivno presenečeni, ko je bil prvi sifon plitek in kratek brez kakršnekoli ožine. Aladin ni potopa niti registriral. Po tem prvem sifonom smo navdušeni prečkali vse možne skalnate ovire, ki so včasih mejile skoraj na canyoning… Pri tretjem sifonu smo ponovili vajo in se spustili vzdolž vrvice. Ko sem prišel ven, sem želel preveriti največjo globino, a tudi tokrat Aladin ni registriral potopa, saj je bil prekratek. Za tem sifonom sta se moja “sotrpina” odločila, da jeklenk ne bomo več nosili in smo nadaljevali brez “prasic”. Ko smo po dolgi ožini prišli še do našega tretjega sifona, mi je bilo malo žal, da nimamo jeklenk, vendar tak je bil dogovor. Tam sva se s Sandijem izmenično potopila na dah prvih nekaj metrov, če je slučajno kak kratek sifonček, ki bi ga bilo možno preplavati na dah, a se ni dal in ni mu bilo videti ne konca ne kraja. Kasneje sem izvedel, da se jama v tem rovu še za tem našim tretjim (drugače četrtim) sifonom konča !

Tako smo se po krajšem počitku začeli vračati. Ob povratku je bilo malo težav le preko tistega “canyoning” dela, saj je Sandiju in Urošu kar nekoliko drselo v njunih obutvah. Razen tega smo prišli ven živi, zdravi in srečni ter željni novih raziskovanj (čeprav malo utrujeni J). Za pomoč pri opremi in moralno podporo se zahvaljujemo Igorju Vrhovcu !

Simon Oprešnik

Leave a Reply

Your email address will not be published.