Boljunec

Okoli 19 ure sva le prispela do vhoda, kjer sem se pričel pripravljati. Kmalu je pristopil slovensko govoreči možakar, ki me je opozoril, da je tu že “pustil kožo” nek slovenec in naj bom previden. Počasi sem sestavil svojo opremo, katero so sestavljali dve 300 barski 10 l jeklenki, 200 m kolut in vsa ostala standardna šara. Na srečo kratka pot do vode me je znova spomnila kako neokreten je človek na suhem, z vso opremo na sebi. Prvi pogled na vodo ni bil navdušojoč, saj se je na površini naredil filter iz nečesa podobnega prahu, ki je razkril vodo s presenetljivo vidljivostjo glede na razmere v nekaterih slovenskih jamah, ki sem jih vajen. Po zadnjih pripravah na suhem sem se počasi potopil, nakar sem se končno znebil vseh misli, ki so me spreletavale… in se osredotočil zgolj na potop. Po zaslugi opozoril drugih prijateljev sem vedel, da je prvi del zelo ozek in je potrebno najti pravo globino za prehod. To sem tudi storil, čeprav nisem bil navdušen na dejstvom, da tam, kjer je dovolj široko za prehod žal ne morem držati vrvice. Nadaljevanje se malo razširi do točke, kjer se začne razpoka spuščati globje in se razdeli na dva dela. Prvi se spusti skoraj navpično, jaz sem izbral  drugega, ki sem mu sledil še malo vodoravno, potem pa se je tudi ta začel spuščati v globino.

Na začetku tega spusta je tudi zelo ozko, vendar se ne zagozdiš kot pri vhodnem delu. Razpoka se nekje pri 27 m metrih razširi in rahlo zamenja smer. Od tu gre širok rov približno (nisem videl vseh sten) ovalne oblike naprej navzdol do -45 do -50 m. Vrvica je speljana tik pod stropom in le-ta se na neki točki spusti skoraj do vrvice, tako da sem imel srečo, da sem gledal naprej in se izognil trku (s čelado, ampak vseeno…) Na 49 metrih, ki je bila moja najglobja točka in kjer se je jama vidno zravnala sem opazil še eno vrvico. Združili sta se obe različni poti od prej, a jaz druge vrvice do takrat nisem opazil. Plaval sem še malo naprej in Aladin mi je že piskal, da se začenja seštevanje minut za deko, tako da sem se se po nekaj metrih obrnil. Za razliko od predhodnih delov rova in tega vodoravnega dela je bilo tukaj polno mulja. To sem izkusil tudi sam, ko sem roko z baterijo pomolil v mulj – tema; plast mulje je kar znatna, zato sem se odločil za obrat in pot proti izhodu. Dejstvo, da se jama za menoj ni spremenila v skodelico “kave” brez vidljivosti, me je razveselilo in takoj sem pomislil, če bi to vedel bi morda šel še malo naprej. Malo sem si tudi vzel rezerve v slučaju, da bi imel težave s kakšno razpoko.

Počasi sem se vzpenjal in se na vrhu skoraj napičnega dviga srečal z oblakom mulja, ki so ga sprožili moji mehurčki. Ven sem šel po drugi vrvici, saj je lažja pot (manj ozko). Ven sem prišel po približno 28 minutah. Zraka sem imel še 150 in 210 barov, dekompresije nisem delal saj sem se počasi dvigoval, da sem jo že med dvigom opravil. Vodostaj težko ocenim, saj ne vem kako je drugače (bil sem pri jami samo enkrat prej) vendar se mi je zdel dokaj nizek, če upoštevamo, da voda teče ob višjih vodostajih ven iz jame.

Jama se mi je zdela zelo zanimiva za potapljanje in vesel sem bil dobre vidljivosti tudi na poti ven. Zelo pa sem bil presenečen, ko sem videl veliko pritrdišč za vrvico, narejenih s svedrovci in ploščicami… Nekdo se je “namatral” ali pa uporabil kakšno meni tujo orodje. Prav gotovo se bom še vrnil.

Simon Oprešnik

Leave a Reply

Your email address will not be published.